Recenzija knjige Vohun, ki me je okužil

Eno leto po dogodkih, ki so se odvijali v prvi knjigi Casino Banale je nekdanji agent Filip Novak voznik taksija, ozdravljen alkoholik in nesrečen prijatelj, ki ne ve, kje se nahaja Spencer S. Spencer. Svet je ovit v grozo terorističnih napadov, ki se dogajajo po svetu, Novakovo na videz mirno življenje pa pretrese atentat na nekdanjega direktorja slovenske obveščevalne agencije Čuka.

Novaka pot popelje do Avstrije, kjer se ponovno snide s Spencerjem, ki je na zelo nevarni tajni operaciji. Skupaj se odločita priti zadevam do dna. Pot ju pelje do Londona v MI6, potem pa v Benetke. Tam se zadeva še bolj zakomplicira, epilog pa dobi na italijanskem otoku Capri. Tale idilična lokacija je protiutež za napetost in grozote, ki jih morata preživljati Spencer in Novak. Na poti se jima pridruži še ena oseba iz prvega romana. Katera je to, boste morali odkriti sami :)

»Casa Malaparte ostaja zelo živa arhitekturna mitsko-modernistična stvaritev, ki biva med resničnostjo in domišljijo. Temeljni kamen med otipljivim in zamišljenim. Postor, kjer časa ne poganja linearnost, marveč izključno spomini - lastni in tuji.«  -o Vili Casa Malaparte na Capriju

Vaša prva misel ob naslovu je sigurno koronavirus. Ne, v bistvu se v knjigi ne gre o aktualni situaciji. Zakaj ima knjiga tak naslov, pa boste izvedeli šele v zadnjem poglavju (in NE, kukanje v zadnje poglavje ni dovoljeno!). Če je bila prva Godlerjeva knjiga tragikomedija in parodija vohunskim zgodbam, se mi zdi druga knjiga malenkost bolj resna in napeta.

Humor je redkejši, a še vedno dovolj prisoten, da se lahko iz srca nasmejimo. Seveda je vsako poglavje napisano tako, da morate nujno nadaljevati z naslednjim in tako ste hitro pri koncu knjige. Jure tudi tokrat ni razočaral z bogatim besednim zakladom in pridevniki, s pomočjo katerih si lahko res živo predstavljaš prizore.

»Si ga slišal, kaj je rekel? Da so piškoti zastrupljeni! In zdaj bom še jaz umrl! Umrl bom, Spencer!