Humble the Poet: »Niste tesnobni – zgolj živite v tesnobnem svetu«

Predstavljajte si, da živite v hiši, v kateri so vse luči zatemnjene. Zidovi šepetajo o skrbeh in tla se tresejo ob alarmih, ki jih slišite nekje v daljavi, vendar ne veste prav dobro, od kod prihajajo. Življenje na takšnem kraju ni ravno pretirano mirno, kajne? In takšen je zadnje čase tudi občutek našega sveta, zaradi česar se v nas sprožajo tesnobni občutki.

Raven stresa se strmoglavo dviga in zaradi tesnobe se danes k zdravniku odpravi več ljudi kot kdaj koli prej. To ni znak šibkosti – tako se naše telo odziva na nenehne obremenitve, ki nam jih nalaga svet. Ob poznovečernih informativnih oddajah, kjer zganjajo preplah, družbenih omrežjih, kjer nas prepričujejo, da se moramo primerjati z neznanci, in ob službah, v katerih smo kot hrček v kolesu, ki se v nedogled vrti, ni nič čudnega, če imamo občutek, da nas je življenje povozilo.

Vse skupaj pa postane še hujše, ker za občutke tesnobe krivimo sebe. Dopovedujejo nam, da smo si sami krivi, ker sredi kaosa okrog sebe ne ostanemo mirni. To je tako, kot če bi venečo sobno rastlino nadrli, ker ne uspeva pod pomivalnim koritom. Lahko jo po mili volji zalivamo, a brez sončne svetlobe bo samo čakala na svoj konec. Težava ni v rastlini – v okolju je. Pri krizi duševnega zdravja ne gre samo za posamezne zlome; kriza je glasen alarm, ki nam govori, da gori svet.

Niste tesnobni, temveč zgolj živite skladno z razmerami, v katerih ste.

dr. Joanna Macy

Se počutite osamljene, ker ste zapostavljeni na družbenih omrežjih? Ste potrti v službi, ki izčrpava vašo dušo? Ste stalno zaskrbljeni, ker v informativnih oddajah vpijejo o stvareh, nad katerimi nimate nobenega nadzora? Vse to so običajni občutki v svetu, v katerem je tesnoba navita do skrajnosti.

Če upoštevamo še kulturo, ki poveličuje pomanjkanje spanja, zlorabo kemičnih snovi in stalne motnje, tako rekoč hodimo naokoli kot tempirane bombe stresa. Nenehno smo v pogonu, zataknjeni v resničnostni oddaji, v kateri so čustva razburkana do skrajnosti, in tekmujemo v igri, za katero se sploh nismo prijavili. In veste, kaj? Glavne nagrade sploh ni – čaka nas kvečjemu še več drame.

Brskamo lahko po člankih za samopomoč, meditiramo ali celo preberemo to knjigo, a nič od tega ne bo stvari spremenilo na bolje, če si bomo še naprej zatiskali oči pred družbenim požarom, ki divja povsod okrog nas.

Humble the Poet noče reči, da si moramo pogledati skozi prste. Zdravljenje zahteva, da prevzamemo določeno mero odgovornosti za svoje težave in z odgovornostjo je povezana velika moč. Zavedati pa se je treba tudi, da naši notranji boji pogosto odražajo tisto, kar se dogaja okrog nas. Tako kot veneča rastlina potrebuje še kaj več kot spodbuden govor, tudi mi potrebujemo okolje, ki našega počutja ne slabi, temveč ga krepi.

Seveda to ne pomeni, da naš trud ni pomemben. Krepiti psihološko odpornost je podobno kot skrbeti, da se korenine veneče rastline okrepijo. Toda tudi močne korenine potrebujejo rodovitno prst – skupnost, ki nam stoji ob strani in nas ne izloča. V svetu, ki je obseden z vodilom »vsak zase«, ni nič čudnega, če smo vsi tesnobni.

Družba pogosto deluje po načelu najmanjšega odpora. V službi delamo ravno toliko, da ne zaidemo v težave, saj se zavedamo, da se nima smisla na vse kriplje naprezati. Nihče namreč ne bo tega opazil ali se za to zmenil. Stalen občutek nezadostnosti nas še dodatno obremenjuje in povečuje našo tesnobo.

In vse skupaj je še huje zato, ker sistem ob tem cveti. Napaja se s stalnim dotokom svežih obrazov – mladih in optimističnih, obenem pa izčrpava starejše in razočarane. Gre za začaran krog in naša tesnoba je po eni strani gorivo za sistem, po drugi pa stranski proizvod njegovega ustroja. Če je igra prirejena, še ne pomeni, da ni mogoče spremeniti pravil.

Osebnostna rast je sicer pomemben prvi korak, a za pravo preobrazbo potrebujemo večji premik – spremembo okolja za vse nas.

Zdaj pa vzemite tisto rastlino izpod pomivalnega korita. Naklonite ji dovolj sončne svetlobe in rodovitne prsti, obdajte jo z drugimi cvetočimi rastlinami in glejte, kako bo zacvetela. Podobno se v trenutku, ko se obdamo s prijaznostjo in skupnostmi, ki cenijo sočutje in stike, začne dvigati megla tesnobe. Sprostimo se, začutimo oporo in odkrijemo odpornost, za katero nismo vedeli, da je v nas.

Razvijanje samega sebe je prvi korak k razvijanju sveta. Naše bojazni in jeza ne vplivajo samo na nas – prispevajo k splošnemu vzdušju okrog nas. Ko izberemo prijaznost in se zavzamemo za to, kar je prav, vzdušje predrugačimo in stvari spremenimo na bolje.

V boju za razumnejši in prijaznejši svet ne gre zgolj za lepo idejo, temveč za zavedanje, da je naše dobro počutje povezano z zdravjem sveta. Pomembno je vzpostavljanje pristnih stikov, razumevajočih skupnosti in prostorov, kjer lahko gre vsem dobro – ne le zase, temveč za vse okrog nas.

Ni nam treba plesati tako, kot žvižga tesnobni svet. Lahko spremenimo pesem – dodamo stihe o sočutju, stikih in ukrepanju.

Skupaj lahko popravimo okvarjene dele sveta ter ustvarimo nekaj sijajnejšega in bolj optimističnega. Življenje je vaše in zaslužite si odlično počutje. Za vaše dobro počutje ni odgovoren nihče drug, le sami boste lahko z razumevanjem svojega okolja v njem ustvarili lepoto. Vsrkavate in prispevate lahko k tesnobi tega sveta ali k njegovi lepoti.

Če poznate koga, ki ga muči tesnoba, mu posredujte to sporočilo. Širimo dobro voljo, ljubezen in podporo, da vidimo, koliko boljši bo videti svet.

V knjižni uspešnici Tesnobo na stran, ki jo je napisal Humble the Poet, boste našli 50 preprostih resnic za manj stresa in več miru pri tistih, ki radi pretirano premlevajo.