O varni ljubezni skozi knjigo Julie Menanno
Ko se zaljubimo, si pogosto želimo predvsem bližine. Želimo si občutka, da smo našli nekoga, na katerega lahko računamo, ki bo stal ob nas, nas podpiral, razumel, sprejemal in ljubil – tudi takrat, ko nam ni lahko. Skratka, osebo, ob kateri se lahko umirimo in smo preprosto to, kar smo, tudi ko nismo popolni. Želimo si odnosa, v katerem bomo sprejeti, slišani in ljubljeni. Vendar ljudje nismo popolni in tudi naši odnosi niso. Prav zato se lahko zgodi, da je partner oseba, ob kateri se počutimo najbolj varne, hkrati pa tudi oseba, ob kateri se včasih počutimo najbolj ogrožene. V trenutkih stiske se lahko začnemo braniti, dokazovati svoj prav ali iskati način, kako bi se pred bolečino zaščitili. V odnosu namreč drug drugega nehote ranimo, kar lahko povzroči čustveno stisko, ki je ne znamo obvladati in ne vemo, kako se z njo spoprijeti. Partner nas lahko pomiri, lahko pa nas tudi zelo hitro spravi iz ravnotežja, ker je povsem običajna dinamika partnerskih odnosov. Njegova tišina nas lahko zaboli bolj kot besede kogarkoli drugega. Njegov pogled lahko pomeni več kot pohvala desetih ljudi. In ko začutimo, da se od nas oddaljuje, se lahko v nas prebudi občutek, da izgubljamo nekaj, kar nam je izjemno pomembno.
Prav zato je partnerski odnos veliko več kot samo ljubezen. Je prostor, v katerem se srečujejo naše potrebe po bližini, sprejetosti, pomembnosti in varnosti. O tem zelo jasno govori Julie Menanno v knjigi Varna ljubezen. Avtorica se osredotoča na to, kako v partnerskih odnosih ustvarimo varno čustveno povezanost in kako lahko bolje razumemo vzorce, v katere se ujamemo, ko se počutimo nerazumljene, zavrnjene ali ogrožene. Njeno razmišljanje je blizu tudi pristopu čustveno usmerjene terapije za pare, pri kateri partnerski konflikt razumemo predvsem skozi prizmo čustvene vezi med partnerjema.
Vsi si pravzaprav želimo občutka varnosti
Varnost v partnerskem odnosu ne pomeni, da bo vedno vse mirno in da se s partnerjem nikoli ne bomo sprli.. Prav tako ne pomeni, da se moramo vedno strinjati ali da nam mora biti ves čas prijetno. Bolj kot odsotnost neprijetnih čustev pomeni izkušnjo, da je odnos dovolj varen, da lahko v njem pokažemo tudi tisto, kar je v nas ranljivo. Varen odnos je prostor, v katerem lahko povemo, da nas je strah, da smo prizadeti, jezni ali negotovi, ne da bi se morali pri tem bati, da bomo izgubili partnerjevo bližino. Pomembno je, da lahko računamo na to, da bo partner skušal razumeti naše doživljanje, tudi kadar se z njim ne strinja. In da se lahko po nesporazumu ponovno najdemo.
Včasih se varnost gradi v majhnih trenutkih: ko partner opazi, da nam ni dobro, ko nas posluša, ne da bi takoj iskal rešitev, ali ko se po prepiru vrne v pogovor. Prav takšne izkušnje lahko sčasoma ustvarijo občutek, da je odnos prostor, v katerem se nam ni treba nenehno braniti. Lahko se odpremo, izrazimo svoje potrebe in dovolimo, da nas drugi zares vidi. In vendar se prav tu skriva zanimiv paradoks partnerskih odnosov: človek, ob katerem se lahko počutimo najbolj varne, je hkrati človek, ki nas lahko tudi najgloblje prizadene. O tem zelo neposredno govori Julie Menanno v knjigi Varna ljubezen. Knjiga se osredotoča na vprašanje, kako lahko pari gradijo varnejši in bolj povezan odnos ter bolje razumejo vzorce, ki se med partnerjema vzpostavijo takrat, ko se eden ali oba počutita čustveno ogrožena. Kot psihoterapevt, ki pri delu s pari uporablja čustveno usmerjeno terapijo za pare oziroma EFT, v tem prepoznavam zelo pomembno izhodišče: za razumevanje partnerskih težav moramo pogosto pogledati pod površino vedenja. Prav tam se začnejo tudi številni partnerski konflikti.
O čem se pari v resnici prepirajo?
Pari se seveda prepirajo o vsakdanjih stvareh. Navzven se zdi, da se prepiramo zaradi telefona, gospodinjstva, denarja, otrok ali tega, kdo je kaj pozabil.
Za temi vsakodnevnimi temami se lahko skriva nekaj veliko globljega – potreba po bližini, sprejetosti, pomembnosti in občutku, da lahko na partnerja računamo. In prav zato je pri partnerskih prepirih pogosto pomembneje razumeti, kaj se dogaja pod površjem, kot pa ugotoviti, kdo ima prav.
Toda v terapiji pogosto vidimo, da vsebina prepira ni nujno bistvo problema. Ko partner reče: »Ves čas si na telefonu,« morda v resnici govori o tem, da pogreša občutek povezanosti. Ko partnerka reče: »Nikoli nimaš časa zame,« se pod jezo lahko skriva žalost in občutek osamljenosti. Ko se nekdo umakne in reče: »Ne da se mi več pogovarjati,« to še ne pomeni nujno, da mu za odnos ni mar. Lahko pomeni, da je preplavljen, da ne ve, kako ostati v pogovoru, ali da se želi zaščititi pred občutkom neuspeha. Zato se lahko prepir začne zaradi pospravljanja stanovanja, v resnici pa se pod površjem odvija veliko pomembnejši pogovor: Ali sem ti pomemben? Ali me vidiš? Ali lahko računam nate? Ali boš ostal ob meni tudi takrat, ko sem zahteven, prestrašen ali ranljiv? To je eno ključnih spoznanj o partnerskih odnosih, ki jih prinaša tudi knjiga Varna ljubezen: naše vedenje je pogosto samo vidni del veliko globlje čustvene zgodbe
To, kako se bomo na takšno čustveno ogroženost odzvali, pa ni pri vseh enako. Nekdo bo začel iskati več bližine, vprašanj in zagotovil, drugi se bo umaknil, zaprl vase ali poskušal konflikt čim prej končati. Prav v teh različnih načinih iskanja varnosti se pogosto začnejo oblikovati vzorci, ki pare vedno znova pripeljejo v isti krog. Pri tem nam lahko veliko pove razumevanje navezanosti.
Stili navezanosti: zakaj je pomembno razumeti, kako iščemo bližino
Ko govorimo o varni ljubezni, ne moremo mimo navezanosti. Način, kako doživljamo bližino, kako se odzivamo na partnerjevo oddaljevanje in kako iščemo občutek varnosti, je povezan tudi z našimi zgodnjimi izkušnjami odnosov. Julie Menanno v knjigi Varna ljubezen lepo pokaže, kako pomembno je razumevanje teh vzorcev za partnerski odnos. Ne zato, da bi sebe ali partnerja označili kot »anksioznega« ali »izogibajočega«, temveč zato, da bolje razumemo, kaj se v odnosu dogaja. Nekdo bo ob partnerjevi oddaljenosti začel iskati več bližine, odgovorov in zagotovil, drugi pa se bo ob pritisku umaknil in zaprl. Prvi bo umik drugega doživel kot zavrnitev, drugi pa prizadevanja prvega za bližino kot ogrožanje lastnega prostora – in tako se lahko hitro ujameta v začaran krog. Ko razumemo navezanost, lahko za posameznikovim vedenjem začnemo prepoznavati čustva in potrebe, ki se skrivajo za njim. In prav to je pomemben korak k varnejšemu odnosu.
Naš stil navezanosti vpliva na to, kako ljubimo
V teoriji navezanosti govorimo o različnih vzorcih oziroma stilih navezanosti. Nekateri ljudje se v odnosih lažje počutijo varne in zaupajo, da je partner čustveno dosegljiv. Drugi so bolj občutljivi na znake oddaljevanja in lahko hitro začnejo iskati zagotovila, več bližine in potrditve. Pri nekaterih pa je bližina sama po sebi lahko nekoliko ogrožajoča, zato se ob večji čustveni intenzivnosti umaknejo, zaprejo vase ali začnejo poudarjati svojo samostojnost. Ti vzorci niso oznake, s katerimi bi lahko človeka preprosto razvrstili v določeno kategorijo. Prav tako ne pomenijo, da nas način navezovanja iz preteklosti določa za vedno. So pa pomemben zemljevid za razumevanje tega, kaj se z nami dogaja v intimnem odnosu.
Zakaj je to tako pomembno?
Ker lahko isto vedenje partnerja v dveh ljudeh sproži popolnoma različna doživljanja. Za nekoga je partnerjev odhod v drug prostor samo izraz potrebe po trenutku miru. Za drugega lahko pomeni: »Spet me zapuščaš.« Za enega je potreba po pogovoru izraz bližine, za drugega pa pritisk, pred katerim se mora umakniti. Ko razumemo navezanost, lahko začnemo drugače gledati na te odzive. Namesto da partnerja hitro označimo kot »preveč zahtevnega«, »hladnega«, »odvisnega« ali »neobčutljivega«, se lahko vprašamo, kaj se skriva za njegovim vedenjem. Včasih človek, ki nenehno išče bližino, tega ne počne zato, ker bi želel nadzorovati partnerja. Morda se boji, da ga bo izgubil. In človek, ki se umika, tega ne počne nujno zato, ker mu ni mar. Morda se je naučil, da je umik najvarnejši način, kako se zaščititi pred čustveno preplavljenostjo. Ko to razumemo, se začne spreminjati tudi pogled na partnerski konflikt.
Bolj ko eden poskuša dobiti odgovor, bližino ali zagotovilo, bolj se drugi zapira. In bolj ko se drugi umika, bolj prvi pritiska. Iz tega nastane začaran krog, v katerega par lahko stane ujet.
Za vsakim konfliktom se pogosto skriva nekaj bolj ranljivega
Eden od pomembnih korakov pri delu s pari je, da se naučimo prepoznati čustva, ki se skrivajo za našimi navzven vidnimi odzivi. Jeza, kritika, pritisk ali umik so pogosto lažje dostopni kot strah, žalost, osamljenost ali hrepenenje po bližini. Lažje je reči: »Ti sploh ne razumeš,« kot povedati: »Zelo me je strah, da ti nisem več pomemben.« Lažje je reči: »Pusti me pri miru,« kot priznati: »Ne vem, kako naj se ti približam, ker se počutim kot neuspeh.« Toda prav izražanje ranljivosti partnerju pogosto omogoči, da se odzove drugače. Ko slišim samo kritiko, se bom verjetno branil. Ko zaslišim tvojo bolečino, strah ali hrepenenje, pa se lahko v meni prebudi želja, da bi ti prišel bližje.
Namesto »Nikoli ti ni mar zame« lahko povemo: »Ko se umakneš, me začne skrbeti, da ti nisem več pomembna.« Namesto »Ti me samo kritiziraš« lahko partnerju povemo: »Ko slišim, da nisi zadovoljen z mano, se počutim, kot da ti nisem dovolj.« To niso samo lepše povedi. To so drugačna sporočila, ki partnerju odpirajo vpogled v naš notranji svet – in prav s tem ustvarjajo možnost za drugačen odziv ter več varnosti in bližine.
Negativni cikel: ko problem ni več partner, ampak začarani krog
Partner, ki se počuti zapuščenega ali čustveno oddaljenega, začne govoriti glasneje, postavljati več vprašanj, zahtevati pogovor ali izpostavljati vse, kar ga boli. Partner na drugi strani to doživlja kot pritisk in kritiko, zato se še bolj umakne. Njegov umik pri prvem partnerju okrepi občutek zavrnitve, zato postane še bolj vztrajen. In krog se začne vrteti. Oba sta vse bolj prepričana, da je problem drugi. V resnici pa je problem pogosto vzorec, ki se je oblikoval med njima. V EFT temu rečemo negativni cikel. Ne gre za to, da bi bil eden od partnerjev »kriv« in drugi »žrtev«. Oba s svojim vedenjem vplivata drug na drugega in nehote vzdržujeta krog, iz katerega si želita izstopiti. Prav zato je razumevanje tega cikla tako pomembno. Ko ga partnerja začneta prepoznavati, lahko počasi prenehata drug drugega doživljati kot sovražnika in začneta prepoznavati skupnega nasprotnika – vzorec, ki ju vedno znova oddaljuje.
Prav v tem je ena od dragocenosti knjige Varna ljubezen. Bralcu pomaga na partnerske težave pogledati nekoliko drugače: ne zgolj z vidika tega, kdo kaj počne narobe, temveč predvsem skozi razumevanje vzorcev, ki se oblikujejo med partnerjema. Ko razumemo, kaj se dogaja v tem začaranem krogu, lahko lažje prepoznamo tudi lastno vlogo v njem in predvsem čustva ter potrebe, ki se skrivajo za našim vedenjem Takrat ni več najpomembnejše vprašanje »Kdo ima prav?«, temveč »Kaj se dogaja med nama?«
Varna ljubezen ne pomeni odnosa brez konfliktov
Ko govorimo o varnem odnosu, se lahko hitro ustvari napačna predstava, da sta v varnem odnosu partnerja, ki se skoraj nikoli ne prepirata. V resnici varna ljubezen ni odsotnost konfliktov. Tudi v varnih odnosih se partnerja lahko razjezita, razočarata, napačno razumeta in drug drugega prizadeneta. Ključno vprašanje je, kaj se zgodi potem. Ali se lahko vrneta drug k drugemu? Ali lahko eden reče »Žal mi je« in drugi to sliši? Ali lahko priznata svoj del odgovornosti? Ali lahko po konfliktu ponovno vzpostavita občutek povezanosti?
Partner lahko potrebuje prostor, ne da bi s tem pomenilo, da zapušča drugega. Lahko se ne strinja, ne da bi ga razvrednotil. Lahko pove, da ga je nekaj prizadelo, ne da bi moral napasti partnerja. Lahko prizna, da je ravnal napačno, ne da bi se zaradi tega počutil manjvrednega. Varnost torej ne pomeni, da nikoli ne izgubimo občutka povezanosti. Pomeni, da imamo dovolj izkušenj, zaupanja in čustvene dostopnosti, da lahko občutek povezanosti ponovno vzpostavimo.
Včasih ne potrebujemo novega partnerja, ampak nov način odnosa
Pari včasih pridejo na terapijo z občutkom, da je problem v tem, da so si izbrali napačnega človeka. Nekateri rečejo, da so se nekoč zelo ljubili, danes pa se ne prepoznajo več. Toda pogosto ne gre za to, da je ljubezen izginila. Gre za to, da se je med partnerjema oblikoval vzorec, ki je postal močnejši od njune sposobnosti, da bi se zares srečala. Partnerja lahko še vedno ljubita drug drugega, vendar je njun način iskanja bližine postal vir oddaljevanja. Eden pritiska, ker si želi povezanosti, drugi se umika, ker si želi miru. Eden v umiku vidi zavrnitev, drugi v pritisku vidi nevarnost. In krog se nadaljuje. Prav zato je pomembno, da pri partnerskih težavah ne gledamo samo posameznika, ampak odnosni prostor med njima. Pri sistemskem razumevanju odnosov se ne sprašujemo zgolj, kaj je narobe s tabo ali mano. Pomembno je tudi, kaj se dogaja med nama in kako vplivava drug na drugega.
Varnost se ustvarja v majhnih vsakodnevnih trenutkih
O varni navezanosti lahko govorimo zelo strokovno, vendar se ta v vsakdanjem življenju pogosto pokaže v zelo preprostih stvareh. V tem, da partner opazi, ko imamo slab dan. V tem, da nas posluša, ne da bi takoj iskal rešitev. V tem, da si zapomni nekaj, kar nam je pomembno. V tem, da lahko povemo, da smo utrujeni, žalostni ali prestrašeni, ne da bi se morali zaradi tega počutiti šibke. Varnost se gradi tudi skozi način, kako se partnerja odzoveta po konfliktu. V majhnih korakih k ponovni vzpostavitvi povezanosti: v opravičilu, dotiku, pogledu, humorju, pripravljenosti prisluhniti in sporočilu: »Še vedno sem tukaj.« Zato varna ljubezen ni nekaj, kar dosežemo enkrat in nato ohranimo za vedno. Je nekaj, kar gradimo skozi odnos. Vsak dan znova.
Ne potrebujemo popolnega partnerja
Morda je ena največjih zmot o ljubezni pričakovanje, da bomo nekoč našli človeka, s katerim bo vse preprosto. Nekoga, ki nas bo vedno razumel, se bo znal v vsaki situaciji pravilno odzvati in bo brez besed vedel, kaj potrebujemo. Takšnega človeka verjetno ni. Tudi sami nismo takšni partnerji. Včasih se bomo odzvali iz strahu. Včasih bomo rekli kaj, česar ne bi smeli. Včasih bomo partnerja spregledali, ga narobe razumeli ali se umaknili takrat, ko bi bilo bolje ostati v stiku. Toda za varen odnos ni treba, da smo popolni. Pomembno je, da smo pripravljeni ponovno vzpostaviti stik.
To je morda ena najlepših misli, ki jih prinaša razumevanje varne ljubezni: kakovosti odnosa ne določa samo to, kako dobro nama gre, ko je vse v redu. Pomembno je tudi, kaj narediva, ko se znajdeva v stiski.
Ali lahko takrat še vedno vidiva drug drugega?
Ali lahko pod jezo prepoznava bolečino?
Ali lahko pod umikom prepoznava strah?
Ali lahko namesto vztrajanja pri svojem prav poiščeva pot nazaj drug k drugemu?
Julie Menanno v knjigi Varna ljubezen spodbuja prav takšno razmišljanje o partnerskem odnosu – o tem, kako lahko bolje razumemo sebe, svojega partnerja in predvsem vzorce, ki se med nama oblikujejo. Kajti ljubezen sama po sebi še ne pomeni varnosti. Varnost nastaja skozi odzivnost, čustveno dostopnost, zaupanje, popravljanje odnosa in občutek, da v pomembnih trenutkih nismo sami. Morda zato v partnerskem odnosu ne potrebujemo popolnega partnerja. Potrebujemo človeka, ob katerem lahko ostanemo pristni, ranljivi in človeški. Človeka, s katerim se lahko tudi po težkem pogovoru ponovno najdemo.
In odnos, v katerem lahko oba vedno znova začutiva nekaj preprostega, a zelo pomembnega:
Varnost ustvarjamo z načinom, kako se odzovemo, ko nas partner potrebuje. S tem, kako po konfliktu ponovno vzpostavimo stik. S tem, kako govorimo o svojih ranljivih delih. S tem, kako poslušamo. S tem, kako popravljamo tisto, kar se je med nama porušilo.
In morda je prav to ena najlepših stvari partnerske ljubezni: da ni treba, da nama gre vedno dobro. Ni treba, da sva popolna. Ni treba, da se nikoli ne skregava. Pomembno je, da se znava znova najti. Da lahko tudi po težkem pogovoru začutiva: Še vedno sva midva. In prav to je varna ljubezen.
