Kako živali dojemajo svet onkraj naših čutov

Pisatelj Marcel Proust je nekoč dejal: »Zaman bi se odpravljali proti novim pokrajinam – edino pravo potovanje, edina pomlajevalna kopel bi bila v tem, da bi imeli druge oči, da bi gledali svet z očmi nekoga drugega, z očmi sto drugih ljudi, da bi videli vseh sto svetov, ki jih vsak od njih vidi.«

Predstavljajte si slona v trgovini s porcelanom. Pa ne ogromnega, štorastega človeka, temveč pravega težkega sesalca. Zdaj si v prostoru naslikajte še miš, taščico, netopirja, sovo, klopotačo, pajka, komarja in čmrlja, ki obletava sončnico v loncu. Nazadnje v ta natrpani hipotetični prostor dodajte človeka. Ženska je, kličimo jo Rebecca. Gleda svet okoli sebe, radovedna je in ima (na srečo) rada živali. Ni pomembno, kako se je znašla v tej zmešnjavi, pa tudi ne, kaj vse te živali počnejo v trgovini s porcelanom.

Raje se vprašajmo, kako Rebecca in drugi v tej namišljeni menažeriji dojemajo drug drugega.

Slon dvigne rilec, klopotača izplazi jezik, komar pa s tipalkami reže zrak. Vsi trije vohajo prostor okoli sebe, vendar zaznavajo različne stvari. Klopotača zazna miš, komarja pa pritegneta ogljikov dioksid v Rebeccinem izdihu in vonj njene kože. Ko ga Rebecca odžene, splaši miš, ki od strahu zacvili. Sliši jo netopir, za slona pa je ton previsok. Slon medtem zabrunda s tonom, prenizkim za mišja ali netopirjeva ušesa, čuti pa ga za vibracije občutljivi trebuh klopotače. Rebecca ne sliši ne mišjega cviljenja ne slonjega brundanja.

Tudi iste barve niso enake za vse. Prsi taščice se Rebecci zdijo rdeče, slonu pa ne, saj njegove oči vidijo predvsem odtenke modre in rumene. Čmrlj rdeče prav tako ne vidi, zaznava pa ultravijolične odtenke, ki so Rebecci nevidni. Sončnica ima v središču ultravijolično tarčo, ki pritegne pozornost ptic in čebel, Rebecca pa vidi samo rumen cvet.

Ko luči ugasnejo, se svet znova spremeni. Rebecca ovire išče z iztegnjenimi rokami, miš z brčicami, sova pa lahko po zvoku natančno določi položaj miši. Klopotača zaznava infrardeče sevanje toplih teles, netopir pa s sonarjem v temi odkrije celo drobnega pajka na njegovi mreži.

Taščica zaznava še nekaj, česar večina drugih živali ne more: Zemljino magnetno polje. Ko pride čas za selitev, se s pomočjo notranjega kompasa usmeri proti jugu.

Vsa ta bitja se nahajajo v istem fizičnem prostoru, vendar ga doživljajo na osupljivo različne načine. Enako velja za milijarde drugih živali na planetu.

Na Zemlji mrgoli prizorov in tekstur, zvokov in vibracij, vonjav in okusov, električnih in magnetnih polj. Toda vsaka žival lahko zazna le majhen delček celote. Zaprte so v svojem edinstvenem čutilnem mehurčku in doživljajo le drobec brezmejnega sveta.

Za ta čutilni mehurček imamo čudovito besedo – Umwelt. Opredelil in razširil jo je baltsko-nemški zoolog Jakob von Uexküll leta 1909. Beseda izhaja iz nemškega izraza za »okolje«, vendar opisuje okolje, ki ga žival dejansko zaznava in doživlja – njen svet percepcije.

Tako se lahko množica bitij nahaja v istem fizičnem prostoru, vendar vsako doživlja popolnoma drugačen Umwelt. Klop, ki išče kri sesalcev, denimo sledi telesni toploti in vonju maslene kisline, ki ga oddaja koža. Zelena drevesa, rdeče vrtnice, modro nebo in beli oblaki niso del njegovega sveta. Ne zato, ker bi jih prezrl, temveč ker jih preprosto ne zaznava in ne ve, da obstajajo. Uexküll je živalsko telo primerjal s hišo z različnimi okni, skozi katera njeni prebivalci gledajo na vrt. Od tega, kako so ta okna zasnovana, je odvisno, kakšen svet se jim razkriva.

Njegova ideja je bila v tistem času radikalna. Živali ni videl kot stroje, temveč kot čuteča bitja z notranjim svetom, vrednim raziskovanja. Človeškega sveta ni povzdigoval nad svetove drugih vrst. Človekova »hiša« ima morda več oken, vendar smo prav tako ujeti v njej in skoznje gledamo navzven.

Naš Umwelt je omejen; le zdi se nam, da ni. Je vse, kar poznamo, zato mislimo, da je tudi vse, kar je mogoče poznati. Vendar je to le iluzija, skupna vsem živalim.

Ne zaznavamo šibkih električnih polj kot morski psi in kljunaši. Ne čutimo magnetnih polj kot taščice in morske želve. Naša ušesa ne slišijo ultrazvočnih klicev glodavcev ali infrazvočnih sporočil slonov in kitov. Naše oči ne vidijo infrardečega sevanja, ki ga zaznajo klopotače, ali ultravijolične svetlobe, ki jo razpoznajo ptice in čebele.

Tudi kadar imajo živali enaka čutila kot mi, je njihov Umwelt lahko povsem drugačen. Nekatere slišijo zvoke tam, kjer ljudje ne zaznavamo ničesar, vidijo barve tam, kjer za nas vlada tema, ali zaznavajo vibracije v prostoru, ki se nam zdi popolnoma miren. Morske zvezde denimo vidijo s konicami krakov, morski ježki pa s celim telesom. Krt zvezdaš tipa z nosom, morska krava pa z ustnicami. Vsaka vrsta je razvila nekatere zmožnosti zaznavanja, drugih pa ne. Zato živali nima smisla razvrščati glede na »dovršenost« njihovih čutov ali jih ceniti le takrat, ko njihove sposobnosti presegajo naše.

Ko smo pozorni na druge živali, se naš lastni svet širi in poglablja. Pes na sprehodu nam lahko pokaže, da so kraji prepredeni z vonjavami, tjulenj pa, da je voda polna nevidnih sledi. Kot pravi senzorna biologinja Colleen Reichmuth:

»Ko pogledate vedenje živali skozi prizmo te živali, so vam nenadoma na voljo vse te pomembne informacije, ki bi jih sicer spregledali.«

Več o tem, kako živali dojemajo svet, preberite v svetovni uspešnici Brezmejni svet izpod peresa dobitnika Pulitzerjeve nagrade Eda Yonga, ki vas bo očarala in korenito spremenila vaš pogled na živalsko kraljestvo.