Zakaj tako hitro bežimo pred tem, kar čutimo?

Tema, ki jo z vami želim odpreti danes, še vedno velja za enega najstrašnejših tabujev, čeprav je skupna prav vsem živim bitjem. Lahko bi jo označili za edini zagotovljeni dogodek, s katerim se slej kot prej srečamo vsi. Govorim namreč o izgubi, smrti in procesu žalovanja. Zakaj nam že ob sami omembi nečesa tako človeškega, naravnega in neizogibnega postane tako izjemno neprijetno, da bi se najraje nemudoma obrnili za 180 stopinj in stekli čim dlje stran? Res je, da nam za soočanje s smrtjo in izgubami najverjetneje nihče ni predal priročnika. Res pa je tudi to, da je naš strah pred temi manj prijetnimi deli življenja vsekakor večplasten in globoko zasidran v srž naše kolektivne zavesti.

Knjiga avtorice Megan Devine z naslovom Nič hudega, če vam je hudo: srečanja z žalovanjem in izgubo v kulturi, ki ne razume je več kot le priročnik o rokovanju z izgubami in žalovanjem, ki ga iskreno v branje priporočam vsakomur izmed vas. Je surov opis popotovanja po neskončnem, temačnem oceanu žalovanja ženske, ki je praktično čez noč izgubila moža. Je zgodba ženske, ki si ni nikoli mislila, da bodo teme, kot so nenadna smrt, čustvena paleta žalovanja in soočanje z umrljivostjo, postale njeno življenjsko delo. Avtorica nam skozi svojo zgodbo nenadne izgube, ki je porušila vse temelje, na katerih je zgradila svoje življenje, ter kasneje skozi zgodbe njenih klientov, ki so pri njej poiskali pomoč pri obnovi svojih lastnih temeljih, ki jih je tudi njim porušila smrt nekoga od najbližjih, približa ta neizogibni del življenja in nas nauči, kako se z njim spopasti. Ne nauči pa nas le orodij, s katerimi si lajšamo bolečine ob naših lastnih izgubah. Nauči nas tudi, kako najbolje postopati, ko je v nevidno, a neizprosno tančico žalovanja odet kdo od naših ljubljenih.

Najbolje bo, da njeno pretresljivo zgodbo, uvide ter orodja, ki nam bodo vsekakor lajšali obdobja žalovanja in nam dali vedeti, da v svojih bolečinah zagotovo nismo sami, preberete kar sami, saj jih na razumljiv in barvit način najbolje opiše prav ona. Gre za knjigo, ki je brezčasna in po mojem mnenju nujen del naše domače knjižnice. V nadaljevanju tega članka pa se bomo dotaknili tem, za katere menim, da jih je treba odpreti, da bi žalovanje in samo smrt bolje razumeli in ne nazadnje lažje prenesli. Dotaknili se bomo našega kolektivnega strahu pred smrtjo, čustvene nepismenosti naše kulture, življenja in čustvovanja v kulturi, ki je obsedena z izboljševanjem in doseganjem rezultatov, ter dejstva, da je žalovanje neizbežen del ljubezni.

Kaj se skriva za našim kolektivnim strahom pred smrtjo?

»Kot najstnica sem skupaj z mlajšim bratom izgubila mamo. Oče se o njeni smrti z nama nikoli ni želel pogovarjati, tudi kadar sva nanjo obujala spomine, je pogovor karseda hitro prekinil. Oviti v tišino smo od njene smrti naprej živeli, kot da nikoli ni obstajala, njena garderobna omara pa je ostala nedotaknjena.« Poznam nešteto zgodb ljudi, ki so izgubili ljubljenega družinskega člana in o tej izgubi preprosto nikoli niso spregovorili. Umirajoče pogosto umaknemo v bolnišnice in ustanove. Njihova pokojna telesa pokopljemo po karseda hitrem postopku, ki ga za nas opravijo drugi. Seveda je na mestu, da smo hvaležni, ker živimo v času, ko so nam na voljo ustanove, ki za te postopke poskrbijo namesto nas, a ravno zaradi takega načina rokovanja s smrtjo je ta postala popolnoma odmaknjena od našega vsakdanjega življenja.

Ko je svoji bolečini samo pustila, da obstaja, brez potrebe po tem, da bi jo čim prej odpravila.

In k takšnemu načinu soočanja z bolečino vabi tudi nas.

Kultura, ki nas ni naučila čutiti

Morda se smrti ne bojimo samo zato, ker ne vemo, kdaj bo prišla in kaj se zgodi po njej. Bojimo se tudi vsega, kar pride z njo. Bolečine. Praznine. Pogrešanja. Najverjetneje je človeška težnja, da želimo bolečino karseda hitro odpraviti, povsem normalna. Pri fizičnih bolečinah nam je jasno, kam se obrniti in kaj storiti, ko pa pride do bolečin na čustveni ravni, pa postanemo zbegani. Tako kot pri bolečem kolenu si tudi pri boleči žalosti želimo, da bi ta čim prej izginila, zato se poslužujemo taktik, kot so preusmerjanje pozornosti, tako da se zakopljemo v delo, poseganje po substancah, ki spreminjajo naše počutje, ali pa čiščenje oken, ki so bila očiščena že teden poprej. Tudi okolica pogosto želi našo bolečino čim prej odpraviti: »Bodi močna,« »Čas zaceli vse rane,« »Moraš iti naprej« in »Vse se zgodi z razlogom.«

Megan Devine pa nas opozarja, da s tem človeku pogosto sporočamo, da je njegovo doživljanje nekaj, česar se mora čim prej odkrižati. Ob čustvenih bolečinah ni neprijetno samo nam samim; hitro lahko opazimo, da je zaradi naše žalosti izjemno neprijetno tudi okolici. Nihče ne ve, kako se z njo zares spoprijeti. Morda je razlog, da nam primanjkuje pravih orodij za spoprijemanje s težkimi čustvi, ta, da nam jih skupaj z navodili za uporabo nihče ni predal. Morda je razlog, da živimo življenja, v katerih preprosto nimamo časa, da bi se z njimi ukvarjali. Recept za soočanje z notranjo bolečino pa je pravzaprav zelo preprost in zahteva veliko manj časa, energije in denarja kot tisti mehanizmi, s katerimi jo želimo zaobiti.

Namesto da želimo čustveno bolečino pospremiti skozi vrata, jih za njo čim hitreje zapreti in obrniti ključ, jo raje prijazno povabimo naprej in skupaj z njo sedimo k mizi. Dovolimo ji, da zasede prostor, ki ga potrebuje. Vem, da se marsikdo zgrozi že ob sami misli na to, da bi si dovolil bolečino občutiti v polnosti. In vendar je prav to tisto, kar Megan Devine postavlja v središče svojega pristopa k žalovanju.

Bolečina ni nekaj, kar moramo premagati, popraviti ali izbrisati. Je naraven odziv na izgubo nečesa, kar nam je bilo pomembno.

Ko jo skušamo za vsako ceno odriniti, ji pogosto samo dodamo še eno plast – *odpor do tega, kar čutimo. *

Če si čustvo, kot je žalost ali strah, dovolimo občutiti, bomo morda ugotovili, da je veliko manj strašno, ko mu nehamo bežati. Zgodi pa se tudi nekaj drugega:

Ko čustvu dovolimo, da se izrazi, začne izgubljati svoj naboj.

Ko čustvom dovolimo obstajati, se ne odpovemo življenju in ne dovolimo bolečini, da nas prevzame za vedno; samo priznamo resničnost tega, kar se je zgodilo in kako se ob tem počutimo. In s tem, da čustvu damo veljavo in ime, se v nas sprosti velik del njegovega bremena in naše zdravljenje se šele zdaj resnično začne. Verjetno je ravno iz tega razloga prvi korak pri pridružitvi skupinam za zdravljenje alkoholizma, kot pogosto vidimo v hollywoodskih filmih in serijah, ravno tisti slavni stavek: »Ime mi je Andrej in sem alkoholik.« Majhen trik, ki deluje in ga pogosto uporabljam tudi sama, pa je, da bolečini poleg imena dodelimo še fizične lastnosti: barvo, obliko, težo in gostoto. S tem je ne povečamo, temveč jo iz nečesa nejasnega in strašljivega spremenimo v nekaj, s čimer lahko vzpostavimo odnos.

Kultura nenehnega izboljševanja

Želim, da za trenutek pomislite in naštejete pet stvari, ki bi jih v tem trenutku želeli spremeniti ali izboljšati na sebi ter v svojem življenju. Stavim, da ste jih našli kar hitro in da bi jih z lahkoto našli še naslednjih pet. Živimo v času, ki je iz nekega razloga obseden s »kroničnim izboljševanjem«. Pozabili smo, kaj pomeni samo biti in kako biti za trenutek pomirjen s tem, kar je. Vsak del svojega življenja vidimo kot projekt, ki potrebuje novo nadgradnjo. Tudi sodobna kultura nam sporoča, da z nami nekaj ni v redu, če si ne želimo biti še boljši in boljši. Beremo zgodbe o tem, kako je nekdo premagal ono in kako je nekdo drugi zaradi nečesa postal neznatno boljši človek. Tako tudi čustva, kot so žalost, žalovanje in strah, hitro postanejo projekt, ki po hitrem postopku potrebuje popravilo.

Avtorica z nami deli podatek, da je v našem »razvitem« svetu medicinsko določena doba žalovanja, ki velja za normalno, šest mesecev, in če se razteza onkraj tega okna, je označena kot motnja. Če nam svoje žalosti v tem določenem času ni uspelo odpraviti, nam je očitno projekt spodletel. Namesto da bi si dovolili žalovati tako, kot bi to zares potrebovali, iščemo načine, kako bi žalovanje »dobro opravili« in ga čim prej pospravili iz naše izložbe, ki jo kažemo svetu. Beremo knjige, obiskujemo terapije, iščemo tehnike in predvsem želimo čim prej priti do točke, ko bomo spet funkcionirali kot prej oziroma, še bolj zaželeno, kot boljša različica sebe.

Devine v današnji dobi poudarka osebnostne rasti in nenehnega izboljševanja problem vidi tudi v pritisku na rast skozi bolečino. Pogosto slišimo, da nas bo težka izkušnja naredila močnejše, da se iz vsakega trpljenja lahko nekaj naučimo ali da se je vse zgodilo z razlogom. Toda s tem nam je odvzeta pravica do priznavanja in občutenja tega, da je včasih nekaj preprosto grozno in boleče. Postati boljša različica sebe lahko postane še en način bežanja pred tem, kar je. To pa je ravno nasprotno od tistega recepta za rokovanje s čustvi, ki smo ga spoznali zgoraj. Namesto da bi ostali prisotni ob trenutni izkušnji, se osredotočimo na to, kdo bi morali zaradi nje postati, ker to od nas pričakuje okolica.

Morda se moramo zato naučiti nečesa, česar nas večina ne obvlada – kako ostati prisotni ob težkih čustvih. Svojih in tujih. Kako ostati ob žalosti, ne da bi jo skušali utišati. Kako sedeti ob človeku, ki žaluje, ne da bi mu ponudili rešitev, razlago ali besede, s katerimi bi njegovo bolečino čim prej naredili manj neprijetno.

Včasih je največ, kar lahko nekomu damo, pravzaprav zelo preprosto: svojo prisotnost.

Da ostanemo. Da poslušamo. Da dovolimo, da mu je hudo, ne da bi od njega pričakovali, da bo zaradi tega čim prej bolje.

Ena mojih najljubših misli iz knjige Megan Devine je pravzaprav zelo preprosta:

smrt je druga stran ljubezni.

Bolj ko nekoga ljubimo, večja je bolečina, ko ga izgubimo. Žalost zato ni dokaz, da smo šibki ali da se z izgubo ne znamo spoprijeti. Je dokaz, da je bil nekdo za nas pomemben. Kajti tam, kjer je velika ljubezen, bo nekoč obstajala tudi velika žalost. In morda si prav zato obe zaslužita enako pozornost.

Več o tem, kako razumeti žalovanje, živeti z izgubo in biti v oporo žalujočim, preberite v knjigi Megan Devine Nič hudega, če vam je hudo: srečanja z žalovanjem in izgubo v kulturi, ki ne razume.

Avtorica članka: Nina Tereza Arko