Odvisni od drame: kaj se v resnici skriva za kaotičnimi življenji

Stavim, da vsakdo od nas pozna vsaj eno osebo (ali več), ki bi jo najlažje opisal kot odvisno od drame in kaosa. To so ljudje, katerih življenja se zdijo podobna akcijskim nadaljevankam ali telenovelam in za katere se nam zdi, da v svoje življenje kot magnet privlačijo eno katastrofo za drugo. Ali pa jih morda ustvarjajo kar sami. Govorimo o tistih, ki so v stalnem pogonu, ki adrenalinsko krmarijo med reševanjem kriznih situacij, ki jim ni videti konca in ki jih zelo radi podoživljajo s tem, da o njih strastno razpredajo tudi dolgo po tem, ko je krize že konec. Morda se nam skupaj z njimi zdi, da so konstantne žrtve okoliščin in da je celotno vesolje iz nekega razloga nastrojeno prav proti njim.

Tudi sama sem v svojem življenju srečala kar nekaj takšnih ljudi. Ne samo srečala, nekatere sem v preteklosti imenovala tudi za bližnje, večletne prijatelje. Danes nikogar od njih ni več v mojem življenju. Vsaj ne v tistem ožjem krogu. Občasno, priznam, preživim kakšno uro sem in tja ob kavi z znanci, ki se še vedno vrtijo v svojem kaotičnem vrtincu, saj me kot dvojčka zgodbe drugih ljudi preprosto zanimajo. Vendar tem zgodbam danes sledim samo kot zunanji opazovalec in nikakor ne pustim, da bi me znova povlekle v svoj vrtinec kaosa ali da bi ta vplival tudi name. Takšnih odnosov na dnevni ravni v svojem življenju preprosto ne zmorem več podpirati in danes mi je jasno, zakaj. Več o tem malce kasneje.

Knjiga Odvisni od drame dr. Scotta Lyonsa mi je odgovorila na vsa vprašanja o tem, kateri mehanizmi in vzroki se skrivajo za odvisnostjo od drame in kaosa.

Ti razlogi sežejo veliko globlje, kot sem si lahko predstavljala. Skozi branje so se v meni prebudili novo zavedanje, sočutje in razumevanje do ljudi, ki so vpeti v te vzorce, hkrati pa mi je to novo znanje potrdilo, da je kljub razumevanju in ljubezni včasih za svojo dobrobit potrebno postaviti trdne meje. Knjiga poleg barvitih in prizemljenih razlag globljih vzrokov odvisnosti od drame ponuja tudi lep nabor vaj za osvobajanje od te odvisnosti, če se morda tudi sami najdemo v opisu arhetipa odvisnika. Dr. Scott Lyons nam namreč skupaj z neštetimi primeri svojih klientov poda tudi 12 različnih arhetipov in njihovih lastnosti, skupaj z vprašalnikom ter navodili, kako se z njimi spopasti, če v njih najdemo koga od svojih bližnjih (ali sebe).

Iskanje drame ni značajska napaka

Ko govorimo o ljudeh, ki se zdijo odvisni od drame, jih pogosto hitro označimo za problematične, nezrele ali željne pozornosti in ob vsaki njihovi najnovejši krizi skupaj z globokim izdihom zavijemo z očmi. Predvidevamo, da si ta kaos izbirajo zavestno in da bi lahko, če bi le želeli in se za to odločili, živeli bolj mirno in harmonično. Ena največjih vrednosti knjige Odvisni od drame pa je prav v tem, da to prepričanje postavi na glavo.

Dr. Scott Lyons pojasnjuje, da odvisnost od drame ni značajska pomanjkljivost ali preprosto izbira, temveč pogosto posledica načina, kako se je izoblikoval človekov živčni sistem, najverjetneje v njegovem otroštvu.

Mnogi ljudje, ki nenehno iščejo intenzivne situacije, konflikte ali krize, so odraščali v okoljih, kjer je bil stres nekaj običajnega. Njihovo telo in živčni sistem sta se naučila, da je napetost normalno stanje, mir pa nekaj neznanega ali celo nevarnega. Če otrok odrašča v okolju, ki je nepredvidljivo, kaotično in vzkipljivo, se bo njegov živčni sistem temu prilagodil. To stanje se bo vanj vtisnilo kot pečat. Če pa na primer otrok odrašča s staršema, ki sta čustveno in mentalno odsotna in se otroku posvetita le takrat, ko je nekaj zares »hudo« ali dovolj glasno, se bo naučil, da je edini način pridobivanja pozornosti in ljubezni skozi uprizarjanje krize.

Sama sicer nisem odraščala v zgoraj opisanem okolju, pač pa se je vame kot otroka vtisnil malce drugačen zemljevid, ki me nezavedno vodi še danes. Zaradi deljenega skrbništva in družinskih članov, razkropljenih po oddaljenih delih Slovenije, je moje otroštvo obsegalo veliko premikov na tedenski bazi. Iz enega konca na drugega, pakiranje, razpakiranje in ponovi vajo. Še danes izjemno težko ostanem na enem mestu in se ustalim. Odkar živim na svojem, slabih 20 let, je za menoj že dobrih 15 selitev ter nešteto potovanj, ker v njih neizmerno uživam. Pakiranje, organiziranje, premiki in letališča mi predstavljajo užitek ter mi prinašajo notranji mir in spokojnost, medtem ko marsikomu predstavljajo anksioznost, paniko in stres.

To pomeni, da drama ni nujno nekaj, kar si človek želi na zavestni ravni. Velikokrat gre za vzorec, ki ga telo prepozna kot domačega. Paradoksalno lahko mir, stabilnost in predvidljivost v takšnem primeru povzročajo nelagodje. Prav zato nekateri ljudje vedno znova zaidejo v podobne odnose, podobne konflikte ali podobne življenjske zaplete. Znova in znova. To nikakor ne pomeni, da so slabi ljudje, temveč pomeni le, da nezavedno sledijo vzorcem, ki jih poznajo že vse življenje. Ko to razumemo, se v nas namesto obsojanja naseli nekaj drugega: sočutje. Sočutje ne pomeni, da smo primorani opravičevati škodljiva vedenja bližnjih; pomeni le preprosto zavedanje, da se za temi dejanji pogosto skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled. Ta pogled mi je bil med branjem knjige eden najdragocenejših.

Včasih je drama le simptom veliko globlje zgodbe, ki jo človek nosi v sebi že vrsto let.

Razlog se lahko skriva še globlje

Razlogov in zgodb, ki se skrivajo za tako imenovano odvisnostjo od drame, je nešteto in najverjetneje je vsaka edinstvena, ker je stkana iz usod in življenjskih okoliščin prav tako edinstvenih posameznikov. Dr. Scott Lyons pa nam skozi svoje dolgoletne raziskave predstavi nekaj tistih najbolj pogostih, ki nam pomagajo še globlje razumeti, zakaj nekateri ne zmorejo izstopiti iz tornada kaosa. Prvi, ki smo se ga že dotaknili, je iskanje zunanje drame, ker se ta nekako ujema s kaosom, ki biva znotraj nas. Gre za iskanje situacij, ki so na enaki frekvenci kot naš notranji svet. Takrat se počutimo domače, morda tudi varno, in zato ljudje, odvisni od drame, intenzivne, turbulentne ter toksične situacije in odnose mnogokrat zamenjajo za tisto »pravo ljubezen«, od katere se tako težko odcepijo.

Po razlagi dr. Scotta Lyonsa je naslednji izmed ključnih razlogov za iskanje drame pravi kontrast prejšnjemu: govorimo o pojavu notranje otopelosti. Kot smo že omenili, večina ljudi predpostavlja, da ljudje iščejo dramo in kaotične razmere zato, ker hrepenijo po pozornosti ali vznemirjenju. Lyons pa trdi, da je drama lahko tudi poskus pobega pred nečim veliko bolj neprijetnim, in sicer pred občutkom notranje praznine.

Notranja otopelost običajno ne nastane čez noč, zelo pogosto je posledica dolgotrajnega stresa, travme, čustvenega zanemarjanja ali življenja v okolju, kjer človek ni mogel varno izražati svojih občutkov, misli in čustev.

Kadar je otrok večkrat preplavljen z bolečimi izkušnjami, lahko živčni sistem razvije obratni obrambni mehanizem ali varovalo: pred čutenjem se preprosto zapre oziroma odreže. To stanje imenujemo otopelost ali odklop od samega sebe. Tak človek nam lahko navzven deluje povsem normalno, v sebi pa se počuti praznega, brez energije, brez prave povezanosti s svojimi čustvi, telesom in drugimi ljudmi. Nezmožen je čutiti veselje v svoji polnosti, ne čuti navdušenja, pogosto pa niti žalosti ne. Njegovo življenje postane nekako sivo, mlačno in brez začimb. In tu nastopi drama.

Drama, konflikt, kriza, ki jo je treba rešiti, ali močan čustveni pretres povzročijo naval stresnih hormonov in adrenalina. Dr. Scott Lyons nam razkrije, da se ob takšnih pretresih, čeprav neprijetnih, sprostijo tudi endorfini – hormoni, ki blažijo bolečino in dvigujejo naše razpoloženje. Naenkrat človek končno nekaj občuti. Srce začne hitreje biti, misli se izostrijo, njegovo telo se predrami. Čeprav je izkušnja neprijetna, je še vedno boljša od občutka praznine. Kaos tako postane nekakšno (začasno) zdravilo za otopelost.

Skozi to novo razumevanje nam postane jasno, da je beseda »odvisnost« v naslovu knjige popolnoma na mestu.

Človek lahko postane odvisnik od občutka živosti, ki ga drama za nekaj časa ustvari. Težava je v tem, da učinek hitro mine, za njim pa ostaneta še več izčrpanosti in še globlja praznina. Tako kot pri odvisnikih od drog je potreben nov odmerek vznemirjenja, nov konflikt, nova kriza.

Po njegovem mnenju se resnično zdravljenje začne z učenjem, kako ponovno začutiti sebe. Kako biti prisoten v svojem telesu, kako prenesti tudi neprijetna čustva in kako postopoma odkrivati občutek živosti v vsakdanjih, mirnih in majhnih trenutkih. Šele ko človek ponovno vzpostavi stik s seboj, drama izgubi svojo privlačnost, ker ni več potrebna kot nadomestek za občutenje.

Kako odvisnost od drame vpliva na odnose

Če se vrnemo k različnim ujemajočim in neujemajočim »frekvencam«, vam njihovo delovanje najlažje ponazorim z eno izmed svojih osebnih zgodb. Še danes se velikokrat spomnim na prijateljico, s katero sva si bili leta zelo blizu, potem pa sta se najini poti razšli. Po navadi si takšne razhode površno razložimo z »Najini poti ali najini osebni rasti sta šli v dve različni smeri«, danes pa mi je, sploh po branju knjige Odvisni od drame, kristalno jasno, zakaj je do tega prišlo. Ta (danes bivša) prijateljica popolnoma ustreza vsem opisom odvisnikov od drame, ki smo jih že spoznali. Turbulentno in tragično otroštvo, polno verbalnega in fizičnega nasilja, ter opazovanje mame, ki ni zmogla zaščititi otrok ter zbrati moči, da bi odšla. Na žalost mnogim ljudem dobro poznan scenarij.

Kljub ljubezni, razumevanju in močni vezi sem po nekaj letih druženja začutila, da moram stran. Njeno življenje se je samo še bolj zapletalo v razmerja, prijateljstva in dogodke, polne ne samo drame, pač pa tudi agresije, nasilja in poniževanja, večdnevnih zabav, izgubljanja telefonov in bančnih kartic ter lukenj v spominu. Njena normala je zame postajala nevzdržna. Na drugi strani pa je mene vse bolj vleklo v meditacijo, čiščenje notranjih vsebin, vse od mojih do tistih od mojih prednikov in še do tistih iz prejšnjih življenj. Medtem ko se je moj živčni sistem vse bolj umirjal in vračal v normalo, ni kazalo, da se ima njen namen ustaviti. Najini frekvenci sta postajali vse bolj nekompatibilni. Ne samo da jaz fizično njene frekvence nisem več prenesla, tudi ona ni prenesla moje. Postali sva kot voda in olje.

Ena od avtorjevih ključnih ugotovitev je, da ljudje, ki so blizu odvisnikom od drame, pogosto nezavedno prevzamejo vlogo reševalca, mediatorja ali gasilca požarov. Ker nam je mar za svoje ljubljene, jim želimo pomagati in jih na silo izvleči iz vrtinca drame. Poslušamo iste zgodbe znova in znova, rešujemo vedno nove krize, svetujemo, posredujemo v konfliktih in poskušamo preprečiti naslednjo katastrofo. Sčasoma pa se dejstvu, ki smo ga globoko v sebi že vedeli, ne moremo več izogniti – vzorec se ne spreminja. Drama se konča, nato pa se pojavi nova. In to lahko postane izjemno izčrpavajoče.

Dr. Scott Lyons v knjigi ne govori samo o ljudeh, ki so ujeti v odvisnost od drame, ampak tudi o ljudeh okoli njih. To je pomemben košček te kompleksne sestavljanke, ker odvisnost od drame skoraj nikoli ne vpliva le na eno osebo. Ustvarja valove, ki se širijo skozi prijateljstva, partnerstva, družine in delovna okolja. Lyons nas opominja, da lahko v takšnih odnosih začnemo izgubljati stik s seboj in svojimi potrebami. Toliko energije namenjamo tujim problemom, da ne opazimo več lastne izčrpanosti. Pogosto se pojavi občutek odgovornosti za počutje druge osebe, čeprav v resnici ne moremo prevzeti odgovornosti za njene izbire, prav tako pa ne za njeno zdravljenje odvisnosti od drame.

Po njegovem mnenju je ena največjih zmot prepričanje, da bomo nekoga rešili tako, da bomo namesto njega opravili delo, ki ga mora opraviti sam. Če nekdo ni pripravljen prepoznati svojih vzorcev in vložiti neprijeten trud, da se jih osvobodi, nobena količina nasvetov, podpore ali žrtvovanja ne bo povzročila trajne spremembe.

Zato Lyons v takšnih odnosih poudarja pomen zdravih meja.

. Meja ni kazen, zavrnitev ali pomanjkanje ljubezni. Meja je način, kako zaščitimo svojo energijo, čas in duševno zdravje.

Včasih je meja preprosto to, da ne sodelujemo v vsakem konfliktu. Da ne odgovarjamo na vsak klic v sili. Da ne prevzemamo ves čas odgovornosti za težave, ki niso naše. Prav tako opozarja, da nas lahko ljudje, odvisni od drame, izjemno hitro povlečejo v svojo zgodbo. Njihov način doživljanja sveta je zelo intenziven in tega večinoma ne počnejo iz manipulacije. Če nismo pozorni, lahko postanemo del njihovega izčrpavajočega cikla.

Njegovo sporočilo je v bistvu precej preprosto: ljubezen, sočutje in meje morajo hoditi z roko v roki. Lahko razumemo, zakaj je nekdo razvil odvisnost od drame. Lahko čutimo empatijo do njegove bolečine in zgodovine. Toda razumevanje ne pomeni, da moramo dovoliti, da nas njegov kaos znova in znova pogoltne vase. Morda je ena najbolj osvobajajočih misli iz knjige prav ta, da lahko nekoga ljubimo, podpiramo in razumemo, ne da bi prevzeli odgovornost za njegovo življenje. Včasih je najbolj zdrav in najbolj sočuten odziv ta, da človeku prepustimo prostor, da se sam sooči s posledicami svojih vzorcev. Šele takrat namreč dobi priložnost, da jih zares prepozna in se začne spreminjati.

Več o tem, zakaj nekateri vedno znova iščejo kaos, konflikte in intenzivne odnose ter kaj se skriva za temi vzorci, preberite v knjigi Odvisni od drame.

— Nina Tereza Arko