Skrivnost Srži - recenzija
Srž. Bistvo. Skrivna sila. Nekaj, brez česar človek verjetno sploh ne bi bil več človek, kot ga poznamo. Kaj je tisto, kar nas dela najbolj človeške? Kar nas povezuje z naravo in vsemi bitji, nas objema kot neviden sloj jutranjih meglic in nam daje razlog za življenje. Kaj je tisto, za kar se nam zdi vredno tudi umreti? Ljubezen? Ne. Nekaj večjega od nje. Čarovnija? Absolutno!
Muza navdiha je Jakobu, avtorju knjig Skrivnost Srži, zaplesala pred očmi ob pravem času. V dobi, kjer se sprašujemo, v kakšen svet se bomo zbudili jutri, kakšna bo vloga človeka z naraščajočo prisotnostjo umetne inteligence (ki naj bi nas razbremenila in naredila bolj učinkovite) in v obdobju, ko se teorije o delovanju sveta množijo hitreje, kot drevesa slačijo svoja oblačila v jesenskem vetriču.
Na tej paradoksalni točki na zgodovinskem traku se zdi, da smo vsi kdaj podobni ne le razcepljenemu glavnemu junaku Ganeju, marveč tudi strahopetnemu Jaroslavu, trmasti Zarji ali prodane duše, kot je Belot.
In vsak od teh likov nam daje nazoren vpogled ter predogled različnih poti, ki jih lahko izberemo na razpotjih življenja. Kam torej greš? Za kaj se boš boril/a? In čemu se ne odrečeš, pa četudi se svet obrne v salti, da izgubiš tla pod nogami?
Domišljijski roman, ki daje vtis vzporednega, neresničnega sveta, odkriva tančico človeške narave in se za kulisami mitoloških bitij spogleduje z najbolj osnovnimi človeškimi vprašanji - kakšen je svet, brez čarovnije?
In kaj pomeni biti dober človek, sploh kadar si zaslepljen z nevihto močnih čustev in ko meniš, da ti je “vse jasno”, pa čeprav so pred teboj raztreščeni zgolj koščki sestavljanke, ki se nikakor nočejo zložiti v celoto. Za vsakim odgovorom, ki se ti razkrije, sedijo še tri uganke brez ključev. O, verjemi, ta knjiga ti ne bo dala sna!
Napeta pripoved z bojevnikom Ganejem v glavni vlogi, ki mu je naložena pretežka naloga - rešiti svet pred izginotjem čarovnije - te posrka v svet, kjer zadržuješ dih, listaš po knjigi, da se divjanje srca v prsih vsaj za silo umiri in v svet, kjer še ob pogledu na lastnega psa za trenutek ali dva uzreš podobo zlatoroga.
Bogat jezik, drzne besedne zveze, skoraj pozabljena slovanska mitologija, slikovito opisovanje gora, odsotnost vsakršne moderne tehnologije, stik s poganskimi plemeni in notranji boj s strastno človeško naravo so sestavine Skrivnosti Srži, izdane v dveh delih (tretjega že nestrpno čakamo). A mitologija, na katero se ob branju knjige recenzisti tako radi opirajo, je le spretno postavljena kulisa zgodbe, katere nauk se (vsaj po moji interpretaciji), skriva drugje.
Mogočnost ajdov, čarobnost škopnikov ter skoraj nesmrtna narava zlatorogov so del zgodbe v zgodbi, ki jo je najlažje prikazati s fenomenom “double exposure” fotografije - slike v sliki.
Knjigi poleg že tako napetih scen, ki se zvečine odvijajo v neizprosnih skalnatih vršacih visokogorja, postrežeta še z bajkami in povestmi o nastanku letnih časov, o ončasju, o zabrisanih mejah med dobrim in zlim in večnim vprašanjem kontradiktornosti sveta.
Nasprotja so vtkana v vsako poglavje knjige - pa najsi gre za zimo, ki ji vlada leden poljub Morane in cvetenje Pomladnika; ali dva pogleda na isto dejanje, ki lahko smrt predstavita kot grozoto ali običajen zakon narave. Tole je le ena izmed modrosti, ki so naključno (ali pa nalašč?) posejane po straneh knjige:
In smrti je v svetu, ki mu vladajo vojske, bojevniki in ljudje, ki so še znali zavihteti meč - več kot dovolj. Že dolgo moj nahrbtnik, v katerem vedno tiči kakšna na pol prebrana knjiga, ni bil deležen čtiva s tako večslojnimi pripovedmi in z bujnim jezikom - sploh, ker ne gre za prevod, marveč za domače delo. Gore pa so tiste, ki so moj hribovski nemir in srce, zatreskano v skale, najbolj prevzele.
“Gore znajo biti precej okruten kraj, sploh za tiste, ki jih ne poznajo in ne spoštujejo.”
Drznila bi si trditi, da zgolj nekdo, ki rad hodi tja gor, pod vznožja očakov in občuti večnost in minljivost hkrati, ki ju gore zbudijo v človeku, zmore orisati pokrajino, kakršna je Sončna dežela v Skrivnosti Srži.
Puščam te z najljubšim citatom iz knjige in te hkrati opozarjam - če misliš, da boš pisanje Konde zlahka odložil/a na zaprašene police, se motiš. Čarovnija zlatorogov in prazna ničnost Rdečih Čarodejev bosta hodili s teboj, kamorkoli te bodo peljale noge.
