Za masko popolnosti: zgodbe, ki jih skrivamo pred svetom

Tudi če se zavestno ne spomnite svojih otroških ran, še vedno lahko ozavestite in ozdravite svojega ranjenega notranjega otroka, s tem pa tudi svoje odnose.

Smo narod kontrastov. Po eni strani vrhunski športniki, inovatorji, strokovnjaki z neverjetno delovno etiko. Po drugi strani pa tišina, izgorelost, alkohol, molk o bolečini. V mnogih posameznikih sta pogosto prisotna dva pola: perfekcionist, ki dosega vrhove, in utrujeni notranji otrok, ki ponoči tiho joka. Kot Dr. Jekyll in Mr. Hyde – dve skrajnosti v istem telesu.

Pogosto mislimo, da nekoga zares poznamo. Dokler se ne zgodi nekaj, kar razkrije, kako globoko so zakopani deli resnice, ki jih nismo videli – ali si jih nismo upali videti.

Spomnim se družinske prijateljice. Vedno urejena, stroga, z jasnim glasom. Na zunaj brezhibna, zahtevna, trdna. Bila je simbol nadzora. In nato ... smrt v samoti, v zanemarjenem stanovanju, polnem praznih steklenic žganja in piva. Nihče ni vedel, da pije.

Nihče ni slutil, da je njena zunanjost le obramba. Da je tišina, v kateri je živela, nosila klic po pomoči, ki ga ni nikoli izgovorila.

Ali pa partner, ki je z vso vnemo zagovarjal zdrav življenjski slog. Vsakič, ko sem zavohala tobak v poljubih, sem podvomila vase. Mislila sem, da si domišljam. Gaslightala sem se. A resnica je bila jasna – skrivaje je kadil vsak dan. Še več – kadil je strastno, v tandemu s pornografijo, v tihem ritualu bega, navade in sramu.

Zakaj skrivamo te dele sebe? Zakaj si ne upamo biti videni v celoti – tudi s svojim nemirom, navadami, notranjimi boji?

Odgovor ponuja metoda IFS (Internal Family Systems), ki jo je razvil ameriški terapevt Richard C. Schwartz. V slovenščini jo poznamo kot notranji družinski sistem (NDS). Temelji na spoznanju, da v vsakem izmed nas obstaja množica notranjih »delov«, ki oblikujejo naše čustvovanje, odločitve in vedenje. Nekateri nas vodijo, drugi nas ščitijo. Tretji nosijo rane, ki jih še nismo uspeli pozdraviti.

In potem so še deli, ki jih skušamo skriti – tisti, ki kadijo, pijejo, kričijo, lažejo, bežijo. A tudi ti deli v srčiki niso zlobni. So osamljeni, prestrašeni, odrinjeni. Naučili so se preživeti po svoje – pogosto v tišini in z obrambami, ki zadajajo bolečino.

NDS nas uči, da te dele lahko spoznamo. Ne da jim prepustimo nadzor, temveč da jih poslušamo iz Sebstva – iz notranjega prostora jasnosti, poguma, sočutja in povezanosti. To Sebstvo ni le ideja – je naš naravni center, iz katerega lahko resnično vodimo svoje življenje.

A razumevanje svojih delov ni izgovor za škodo, ki jo lahko povzročijo. Ni opravičilo, da ranimo druge.

Tudi če razumemo, zakaj nekaj počnemo, ostajamo odgovorni, kako to počnemo. In zato nas NDS nežno, a jasno vabi k zrelosti: da življenje vodimo iz Sebstva, ne iz ranjenih ali obrambnih delov.

Če si želiš to raziskati globlje, ti iz srca priporočam knjigo Richarda Schwartza Ni slabih delov.

To ni le knjiga, temveč varen prostor, v katerem lahko prvič resnično srečaš vse dele sebe – brez sramu, brez sodbe, s toplino in sočutjem, ki si ju morda dolgo pogrešal/a.

Ker v resnici ni slabih delov. So samo taki, ki čakajo, da jih boš končno sprejel/a – in jih z nežnostjo pripeljal/a domov.

Avtorica: Špela Gornik

Dipl. Sinologinja, Spolna in Partnerska terapevtka

https://www.relationalfengshui.com/sl/