Zakaj bežimo iz lastnega telesa (in kako se vrniti vanj)

Bivanje v fizičnem človeškem telesu je izkušnja, ki nam je skupna prav vsem. Skozi telo ustvarjamo novo življenje, tkemo medosebne vezi, uresničujemo svoje želje in cilje ter preprosto doživljamo svet, ki nas obdaja. Prav tako kot je kompleksno naše telo samo po sebi, je morda še bolj kompleksen in poln nians, vzponov ter padcev naš odnos do njega. Ta odnos še bolj zaplete dejstvo, da nam o tem, kakšen bi ta odnos moral biti, vztrajno pridigajo zunanji dejavniki, kot so verska in duhovna prepričanja, institucije, družbeni in politični prostor ter sporočila o našem telesu, ki jih krojijo mediji.

V knjigi Modrost vašega telesa nam avtorica dr. Hillary L. McBride, nagrajena raziskovalka in psihologinja, skozi svoje izkušnje bivanja v telesu, ki je preživelo hudo motnjo hranjenja ter dve skoraj usodni prometni nesreči, skupaj z izkušnjami svojih klientov pokaže, kako v prostoru in času, v katerem se nahajamo, ponovno vzpostavimo pristen in ljubeč stik z lastnim telesom. V nadaljevanju bomo odprli teme, vprašanja in poglede na človeško telo v današnji družbi, ki so se me še posebej dotaknili ob branju knjige in jih že vrsto let raziskujem tudi sama. Vse od tega, kaj nas o telesu uči »moderna« duhovnost, in normaliziranosti odrezanosti od telesa, v katero nas sili današnji način življenja, do tega, kako pozdraviti naš odnos s telesom in s tem tudi naše telo samo.

Škodljiva duhovna prepričanja o telesu

Zdi se, da različna duhovna gibanja, ki so k nam prišla primarno z vzhoda, v našem zahodnem svetu postajajo iz dneva v dan bolj priljubljena. Že beseda »duhovnost« sama nakazuje, da se z njo razvijamo in rastemo na tistih ravneh, ki so golemu očesu nevidne. Uči nas, da je prav vsak od nas duhovno, božansko bitje, katerega obstoj presega čas našega trenutnega zemeljskega življenja in sega v samo večnost ter da je njegovo trenutno bivanje v fizičnem telesu le zanemarljiva pikica na premici njegovega obstoja. Vse lepo in prav. Strinjam se, da je stik z našo duhovno platjo izjemno pomemben del osebnega razvoja slehernega posameznika, a če pogledamo malo bliže, lahko takšna duhovna filozofija po mojem mnenju kaj hitro postane za nas tudi škodljiva.

Mnoge duhovne filozofije nas želijo prepričati, da uklanjanje potrebam fizičnega telesa in skušnjavam materialnega sveta spodbuja naš duhovni razvoj.

Prebiramo knjige in na socialnih omrežjih spremljamo življenja gurujev, ki se ponosno šopirijo s tem, da za svoj obstoj potrebujejo samo tri ure spanca na noč, zadostuje jim le en miniaturen obrok ali kos sadja, obveznih je najmanj osem ur meditacije na dan in seveda življenje v celibatu. Subtilno (ali kar direktno) nam sporočajo, da je naše fizično telo le orodje, kos mesa, katerega edini namen je naš duhovni napredek. A stvarnost bivanja v telesu se pokaže za veliko bolj zapleteno.

Morda pa naše fizično telo ni ovira na poti do duhovnega razvoja, pač pa je njen temelj. Vse, kar imenujemo »duhovno«, se pravzaprav dogaja skozi telo: skozi dih, živčni sistem, občutke in celo paleto zaznav. Nevarnost takšnih duhovnih prepričanj je, da nas lahko oddaljijo od osnovnih, neizogibnih potreb telesa. Namesto da bi poslušali, kdaj smo utrujeni, lačni ali preobremenjeni, začnemo te signale dojemati kot šibkost ali celo kot oviro na poti do »višjega jaza«. Ampak skrb za telo ni nekaj »nižjega« ali manj vrednega od duhovne prakse. Prav nasprotno – je njena osnova. Kakovosten spanec, redna in zadostna prehrana, gibanje, stik z naravo, sposobnost umirjanja in čutenja niso »distrakcije«, temveč pogoji, ki omogočajo resnično duhovno rast. Brez njih tudi najgloblje meditacije hitro postanejo beg ali iluzija napredka.

Pomembno je razumeti, da nismo ločeni na »telo« in »dušo«, kot da bi šlo za dva nasprotujoča si pola. Kar se dogaja v telesu, vpliva na našo notranjost in obratno. Kronična izčrpanost, stres ali zanemarjanje telesa vas ne bodo pripeljali v razsvetljenje, temveč prej v izgorelost, odtujenost in pogosto tudi v psihološke stiske. Takšno početje vam toplo odsvetujem.

V mojih očeh resnična duhovnost ne zahteva, da presežemo telo, temveč da se vanj vrnemo. Da ga začnemo poslušati in predvsem spoštovati in negovati. Da v njem začutimo prisotnost, namesto da iz njega nenehno želimo zbežati.

Zapovedi o tem, kako bi moralo biti videti naše bivanje telesu, ne najdemo le v tako imenovanih vzhodnih duhovnih praksah, pač pa tudi v nam morda bližjih, krščanskih. Te nam zapovedujejo, da je telo in vse tisto, kar se v njem ter z njim dogaja, nečisto in nekaj, česar se moramo sramovati in o čemer moramo molčati. V tem kontekstu pogojuje spolno »nedolžnost« z moralno in duhovno čistostjo, kar pa vodi le v nezadostno ozaveščenost ter izobrazbo glede varnih, zdravih in izpopolnjujočih spolnih odnosov, opozarja avtorica. Cerkev nam narekuje, v kolikšni meri mora naše telo biti zakrito, da lahko sploh stopimo v stik z božanskim. Nikoli ne bom pozabila, ko sva s prijateljico pred leti sredi Milana, v najhujšem navalu poletne vročine, temperaturam in pregretemu asfaltu v centru mesta primerno oblečeni, skupaj z drugimi obiskovalci bili primorani kupiti nekakšne pokrivalne plahte, v katerih smo smeli obiskati notranjost katedrale Duomo di Milano. Težko verjamem, da bi vsemogočni Bog ustvaril materialni svet in z njim človeško telo, ki je neizpodbitno ena njegovih najbolj fascinantnih in kompleksnih kreacij, če bi se potem ob vsakem pogledu na odkrito koleno ali ramo od sramu in groze kar pogreznil sam vase.

Če pogledamo nekoliko širše, tudi znotraj Katoliške cerkve obstaja druga, pogosto spregledana dimenzija razumevanja telesnosti. Krščanska teologija namreč ne govori le o omejevanju in nadzoru telesa, temveč tudi o njegovi svetosti. Ena osrednjih idej je učlovečenje, torej dejstvo, da je Bog v osebi Jezusa Kristusa postal človek, torej vstopil prav v fizično telo. To ni zanemarljiv simbol: pomeni, da telo samo po sebi ni nekaj manjvrednega ali grešnega, temveč prostor, kjer se lahko izraža božansko. Težava torej morda ne tiči toliko v sami veri, temveč v interpretacijah in družbenih normah, ki so se skozi zgodovino spletle okoli nje. Sram, nadzor in zatiranje telesnosti pogosto niso nujna posledica duhovnosti, temveč odraz časa, izkrivljene interpretacije, kulture in odnosov moči.

Telo v družbenem prostoru

Avtorica skozi knjigo Modrost vašega telesa poudarja, da od telesa nikakor nismo ločeni. Skozi telo se oblikujejo naše izkušnje in naša identiteta, na podlagi njegovega primarnega videza nas drugi ljudje prepoznajo, njegove zmogljivosti in morebitne omejitve pa narekujejo tok našega življenja. Zaradi stereotipov in naučenih prepričanj na podlagi njegove oblike, barve, spola in kraja izvora nam pripadajo neizogibne nalepke.

Tudi mediji, katerim v današnjem času stežka ubežimo, nas zasuvajo s sporočili o tem, kakšno bi naše telo moralo biti in katera telesa so »prava«. Če naše telo ne ustreza temu okvirju »pravega« telesa, nam hitro ponudijo cel spekter rešitev – od izdelkov za hitro hujšanje, spreminjanja barve in teksture naših las do oblačil, ki ustrezajo nekim namišljenim trendom z rokom uporabe, in v nekaterih delih sveta tudi agresivne kemične pripravke za svetljenje polti. Med mojim nekajmesečnim bivanjem v prestolnici Malezije sem se znašla pred nepričakovano težavo. V drogerijah s kozmetiko so prav vse kreme za obraz in telo vsebovale nekakšno belilo. Kreme popularnih znamk, ki jih uporabljamo in najdemo v naših drogerijah, so bile videti enako tudi na malezijskih policah, le da je njihova embalaža imela dodaten napis »učinek beljenja«.

Znašli smo se v času, ko svoje telo bolj ali manj reduciramo samo na njegov videz. In če nam ta iz nekega razloga ni všeč, nam je ponujen tisoč in en način, kako ga lahko prilagodimo, da bo ustrezalo posvojenim standardom.

Ker mediji promovirajo, da je »dobro« žensko telo le tisto na pragu podhranjenosti, za vsako ceno posegamo po zdravilih za izgubo teže, tudi če je velika verjetnost, da nam bodo čez nekaj let prinesla težave z osteoporozo ali celo izgubo vida. Na drugi strani pa moški spol svoja telesa muči v telovadnicah za doseganje zapovedanega pravilnega videza njihovega telesa. Najverjetneje imajo vsi od njih v ušesih slušalke z glasno glasbo, da lažje preslišijo, ko njihovo telo kriči: »Dovolj imam, potrebujem počitek.«

Takšen odnos do telesa avtorica opiše s slikovito prispodobo: predstavljajte si, da je naše telo hiša. Večina nas v tej hiši ne prebiva zares, ker smo preveč obremenjeni s tem, kako je naša hiša videti z dvorišča. Skrbi nas, kaj bodo o videzu naše hiše rekli sosedi in mimoidoči, in namesto da bi se ukvarjali s tem, kakšna sta v notranjosti naše hiše vzdušje in počutje, skupaj z drugimi stojimo na dvorišču in ji sodimo od zunaj. Avtorica nas tudi opozarja, naj postanemo pozorni, koliko svoja telesa in telesa drugih reduciramo le na videz v vsakdanjih pogovorih. »Mislim, da sem se zredila, tale pričeska ti bolj pristaja kot prejšnja, te hlače res poudarijo tvoj vitek pas …«

Življenje v zgornjem nadstropju

Druga vrsta življenja zunaj naše hiše je morda še bolj razširjena. Kot družba ne poudarjamo samo vrednosti na podlagi videza, pač pa tudi intelekta. Živimo v svetu, v katerem je um postal naš glavni kompas in hkrati tudi naš pobeg. Cenimo analitičnost, produktivnost, sposobnost razmišljanja, reševanja problemov in nenehne mentalne prisotnosti. Učimo se, kako misliti, kako argumentirati, kako optimizirati svoj čas in življenje. Redko pa se učimo, kako čutiti. Kako zaznati, kaj se dogaja v našem telesu. Kako prepoznati razliko med utrujenostjo in lenobo, med napetostjo in nevarnostjo, med potrebo po umiku in potrebo po bližini.

Avtorica v knjigi Modrost vašega telesa opozarja prav na to razcepljenost; navaja, da smo postali družba, ki prebiva skoraj izključno »v zgornjem nadstropju svoje hiše«.

Naš um je prenatrpan z informacijami, obveznostmi, cilji in pričakovanji, medtem ko tiste sobe nižje – telo, občutki, čustva in instinkti – ostajajo zanemarjene, pogosto celo zaklenjene.

Morda zato ni presenetljivo, da kljub vsemu znanju, informacijam in »razvitosti« kot družba pogosto ne znamo več preprosto biti. Ne znamo se ustaviti, ne da bi imeli občutek krivde. Ne znamo počivati, ne da bi to dojemali kot izgubo časa. Ne znamo prisluhniti sebi, ne da bi takoj iskali razlago ali rešitev.

Če se vrnemo k prispodobi hiše: mnogi med nami ne živijo le pred hišo, temveč tudi izključno v eni sami sobi. V glavi. In čeprav je ta soba lahko izjemno sofisticirana, polna idej in načrtov, še vedno ostaja le majhen del celotnega prostora, ki nam je na voljo. Resnična celovitost pa zahteva, da odpremo vrata tudi drugim prostorom. Da se ponovno naučimo bivati v telesu. Da nanj prenehamo gledati le kot projekt, ki ga je treba popraviti ali nadzorovati, temveč kot živ, inteligenten sistem, ki nas ves čas usmerja.

Ključ do ponovne vzpostavitve povezave z našim telesom

Bivanje v telesu ter harmoničen odnos z njim nikakor nista enostavna. Od že naštetih razlogov, zakaj iz njega tako radi bežimo, jih lahko naštejemo še nekaj. Lahko da se v njem ne počutimo prijetno ali varno zaradi preteklih travm, ki jih je naše telo doživelo ali pa jih nosi v sebi, zaradi posledic poškodb in bolezni ali podobnih dejavnikov, ki omejujejo njegovo polno delovanje, ali pa ker smo na podlagi njegovih zunanjih lastnosti bili kdaj zaničevani, zavrnjeni ali ponižani. Različnih razlogov je verjetno prav toliko, kot je na svetu različnih ljudi. Tisto, kar pa nam je skupno, je način, kako s telesom ponovno vzpostaviti boljši odnos in kako se počasi, kovček za kovčkom, vseliti nazaj v notranjost svoje hiše.

Ustvarjanje dobrega odnosa s svojim telesom je kompleksen proces, ki se seveda ne zgodi čez noč. Sama pravim, da je za večino to vseživljenjski projekt, še posebej takrat, ko smo bolni, v bolečinah ali pa smo se primorani ukvarjati s kakšno nadležno zdravstveno težavo. A ravno v teh trenutkih se pojavi najboljša priložnost za grajenje podpornega odnosa s telesom. Avtorica nas spodbuja, da postanemo pozorni na svoj notranji samogovor in dialog, ki ga vodimo s svojim telesom. V kakšnem tonu se z njim pogovarjamo? Ga znamo pohvaliti in se mu zahvaliti, kadar nam služi? Ga grajamo in se jezimo nanj, kadar potrebuje počitek ali čas za regeneracijo?

Avtorica nam za boljše razumevanje ponudi analogijo dveh puščic. Prva boleča puščica, ki zadane naše telo, predstavlja zunanje dejavnike; v njenem primeru sta to dve hujši prometni nesreči, ki sta zahtevali dolgotrajno okrevanje in posledice katerih čuti še danes. Drugo puščico pa izstrelimo kar sami. Druga puščica predstavlja način, kako se na prvo puščico odzovemo. Si bomo z drugo puščico proces celjenja in zdravljenja telesa olajšali ali si ga bomo morda še dodatno otežili? Naše misli nedvomno narekujejo stanje, počutje in kemične procese našega telesa.

Avtorica nam predlaga, da z lastnim telesom začnemo komunicirati, kot da je naš dober prijatelj. Vsakič, ko je naš prvi odziv do telesa odpor, grajanje ali jeza, se najprej ustavimo, preden izstrelimo drugo puščico. Kako bi se na svoje tegobe odzvali, če bi jih namesto nas doživljal vaš dobri prijatelj? Kako bi se odzvali, če bi vam potarnal, da se mu zdi, da okrevanje po operaciji traja že kar dolgo, da je zaradi tega pridobil nekaj kilogramov ali pa da se mu zadnje čase preprosto ne ljubi več hoditi na skupinske vadbe? Bi ga srečali z grajo in obsojanjem ali bi mu namenili nekaj spodbudnih, prijaznih in toplih besed, kot so na primer: »Nič hudega, saj bo bolje, tvoje telo potrebuje počitek in s tem ni nič narobe, preživelo je veliko težkega.«

Dober odnos s telesom se začne tako, da se z njim prenehamo boriti. Ko ga nehamo obravnavati kot projekt ali problem, ki ga je treba rešiti, in ga začnemo doživljati kot zaveznika, ki nas ves čas podpira, tudi takrat, ko to jemljemo za samoumevno.

To pomeni, da se ga učimo poslušati, namesto da mu ukazujemo. Da se učimo sprejemati, namesto da presojamo. In da si dovolimo postopoma, z veliko potrpežljivosti in sočutja ponovno naseliti prostor, ki je že ves čas naš edini dom – naše telo.

Več o tem, zakaj bežimo iz lastnega telesa in kako se lahko z več sočutja vrnemo vanj, preberite v knjigi Modrost vašega telesa

— Nina Tereza Arko