Čigava občutja dejansko doživljam?

Dobro znana značilnost travme je nezmožnost ubesediti, kaj se nam je zgodilo. Ne samo da izgubimo besede, vpliva tudi na naš spomin. Med travmatičnim dogodkom so moteni naši miselni procesi, zato se nam zdi, da posamezni spomini ne spadajo več k izvornemu dogodku. Delci spomina v obliki razdrobljenih podob, telesnih občutkov in besed se shranjujejo v našem nezavednem. Aktivira jih lahko kar koli, kar le rahlo spominja na izvirno izkušnjo. Ko se sprožijo, se zdi, kot bi nas postavilo v preteklost, in v vsakdanjem življenju poustvarjamo vidike izvirne travme. Nezavedno se lahko na nekatere osebe, dogodke in okoliščine odzovemo na star, znan način, ki odmeva iz preteklosti.

Naša družinska zgodba je kot zemljevid. Zemljevid našega življenja in življenja naših prednikov. Njihove poti pa pomembno vplivajo na našo pot danes. Čeprav si mislimo, da to pa ni res – »saj so mrtvi, saj ne vemo veliko o njih, saj pa si res nismo bili tako blizu«. A ne glede na to so del nas. Kadar naši družinski člani doživijo neznosno travmo ali trpijo zaradi hude krivde ali žalosti, so lahko ta občutja zanje preveč, zato jih ne zmorejo obvladovati ali razrešiti. To je v človeški naravi: kadar je bolečina prehuda, se ji želimo izogniti. Včasih se ta bolečina potuhne, dokler ne najde načina, na katerega se lahko izrazi ali razreši. To se lahko zgodi v naslednji generaciji in se kaže v obliki simptomov, ki jih je težko pojasniti.