Ubuntu: filozofija človeške prihodnosti, ki jo Afrika pozna že stoletja

Osebni razmislek ob knjigi Ubuntu avtorice Mungi Ngomane o tem, kaj pomeni biti človek v sodobnem svetu.

Ko si v mislih prikličemo celino Afrike, za nas pogosto predstavlja svet, ki se od našega, zahodnega, razlikuje skoraj toliko, kot da bi se nahajal na drugem planetu. Marsikdo, naj si to upa priznati ali ne, prebivalce Afrike in njihov način življenja še vedno označuje za primitivne, necivilizirane ali celo zaostale. Resnica pa je, da se lahko ne glede na način življenja ali »razvitost« civilizacije od daljnih ljudstev naučimo ogromno.

Morda se ravno tam skrivata ključ in modrost, ki ju potrebujemo za razumevanje kriz, ki se v našem zahodnem svetu iz dneva v dan zrcalijo tako na kolektivni kot na individualni ravni.

Govorili bomo o eni največjih paradoksalnih kriz sodobnega časa: epidemiji osamljenosti.

Prav tu se odpira prostor za razumevanje afriške filozofije ubuntu, ki jo opisujejo misleci, kot je Desmond Tutu. V njej človek ne obstaja kot izoliran posameznik, temveč postaja človek skozi odnose z drugimi, z aktivnim zavedanjem, povezovanjem in sodelovanjem s skupnostjo. Prav to filozofijo na sodoben in dostopen način razgrne Mungi Ngomane v knjigi Ubuntu, ki starodavno modrost postavi v kontekst današnjega sveta.

Epidemija osamljenosti in praznine

Zdi se, kot da zahodnjaki počasi izgubljamo občutek človečnosti in skupnosti. Morda krivda za to ni popolnoma na naši strani – sistem, v katerem smo primorani živeti, nas iz dneva v dan vse bolj sili v tekmovalnost, produktivnost in individualizem. Zdi se, kot da se mora vsak od nas nenehno boriti za svoj obstanek, in v tej bitki nam navidezno ne preostane niti časa niti energije, da bi sploh lahko negovali občutek za našo človečnost in povezovanje z bližnjo (ali širšo) skupnostjo, v kateri živimo.

Afriška filozofija ubuntu, ki jo spoznamo v knjigi avtorice Mungi Ngomane, vnukinje Desmonda Tutuja, prejemnika Nobelove nagrade za mir in borca za človekove pravice, ni le teoretična ideja. Je opomnik na nekaj, kar smo kot družba že zdavnaj pozabili: da človek postane človek šele v odnosu z drugimi. Prav na to izgubo povezanosti opozarja tudi Ngomane, ki v knjigi pokaže, kako smo kot družba počasi pozabili, kaj pomeni biti del skupnosti.

Tisti, katerih rojstna letnica se še začne z 19, še dobro pomnimo, kaj pomenijo dobri (oziroma sploh obstoječi) soseski odnosi in preprosta skupnost. Obiski brez najave, ki smo jih bili dejansko veseli in smo zanje imeli čas, ključavnica vhodnih vrat, ki je bila uporabljena le nekajkrat, popoldansko skupinsko posedanje na klopeh pred bloki, litri sveže skuhane turške kave, ob kateri smo si vsak dan izmenjali sveže okoliške novice, in gradbeni projekti, pri katerih je brez vprašanja sodelovala cela vas.

Tudi sama priznam, da v stanovanjski hiši, v kateri trenutno prebivam, niti enega soseda ne poznam po imenu.

Če pomislim bolje, tudi po priimku ne. Stolpnice in ulice, skozi katere se je nekoč prepletalo nešteto nevidnih vezi in v katerih je pokalo od življenja, danes delujejo hladno, sterilno in mrtvo. In prav takšni se na prvi pogled zdimo tudi njihovi prebivalci. To, kar danes pogrešamo, je v svojem bistvu prav tisto, kar ubuntu postavlja v središče: odnose.

Odtujenost in osamljenost sta iz leta v leto v porastu. Skupaj z njima narašča tudi število duševnih stisk, kot so depresija, anksioznost in preprosto – žalost. Življenje, ki ga živimo danes, je v marsičem skregano z našo biologijo. Ne velja brez razloga, da je samica ena najhujših kazni, ki lahko doletijo kaznjenca.

Študija ameriške univerze Brigham Young je pokazala, da izkušnja osamljenosti kar za 26 odstotkov poveča tveganje prezgodnje smrtnosti. V Veliki Britaniji je leta 2018 predsednik vlade celo predlagal uvedbo funkcije ministra za osamljenost, ki naj bi naslovil to vse bolj razširjeno družbeno epidemijo, ki negativno vpliva na naše zdravje. Te številke ne predstavljajo le suhoparne statistike, temveč dokaz, da pomanjkanje povezanosti ni le čustveni, ampak tudi fizični problem. In prav tukaj postane razumevanje filozofije ubuntu še toliko bolj relevantno.

Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije z dne 30. junija 2025 ugotavlja, da ima socialna povezanost pomemben zaščitni vpliv na zdravje in dolgoživost, medtem ko sta osamljenost in socialna izolacija povezani z večjim tveganjem za bolezni in prezgodnjo smrt. Po podatkih raziskave približno eden od šestih ljudi na svetu doživlja osamljenost, kar je povezano z okoli 100 smrtnimi primeri na uro oziroma z več kot 871.000 smrtmi letno. Socialna izolacija prizadene do tretjino starejših odraslih in do četrtino mladostnikov, pri čemer med mladimi, starimi od 13 do 29 let, med 17 in 21 odstotkov poroča o občutkih osamljenosti. Ni naključje, da Mungi Ngomane v knjigi Ubuntu večkrat poudari, da je povezanost temelj našega vsesplošnega dobrega počutja.

Ubuntu

Resnica je, da imamo izbiro, moč in zmožnost, da to težavo vzamemo v svoje roke in z majhnimi, vsakdanjimi koraki začnemo popravljati njeno škodo.

Tukaj nastopi afriška filozofija ubuntu, ki nas uči, kako zares biti človek.

Kultura, ki nas obdaja, nas uči, da je vredno slaviti posameznike, ki so svoj uspeh, ki ga najpogosteje merimo z denarjem ali slavo, dosegli popolnoma sami. Tak način razmišljanja in delovanja nas samo še bolj potiska v izolacijo ter primerjanje in nas obrača enega proti drugemu.

Ubuntu pa nas uči nekaj povsem drugačnega: da človek nikakor ne obstaja le sam zase, ampak se oblikuje, raste in postaja to, kar je, šele skozi odnose z drugimi. »Jaz sem, ker smo mi« ni le lepa misel, temveč način življenja, ki poudarja povezanost, soodvisnost in predvsem odgovornost drug do drugega. Uči nas, da naš uspeh ni ločen od uspeha skupnosti in da naša dobrobit ni popolna, če so ljudje okoli nas v stiski.

V knjigi Mungi Ngomane to idejo podpre s številnimi zgodbami, ki pokažejo, kako se naša identiteta v resnici vedno oblikuje v odnosu z drugimi. Pokaže nam tudi, da svojih individualnih uspehov nikakor ne dosežemo sami, čeprav se tako morda zdi na prvi pogled. Za trenutek se ustavite in pomislite na vse ljudi, ki so vam pomagali ali stali ob strani na poti, ki vas je pripeljala do točke, na kateri se nahajate danes.

Preprost in vsakdanji primer dejstva, kako daleč sega mreža povezanosti in sodelovanja, je zame tudi projekt avtorja A. J. Jacobsa, ki se je pred leti podal na pot zahvale več kot 1000 ljudem, ki sodelujejo pri pripravi njegove jutranje kave. Njegova pot se začne pri natakarju v njegovi lokalni kavarni in sega vse do kmetov in voznikov tovornjakov, ki so prispevali k njegovi skodelici kave. To pot je delil v oddaji TED Radio Hour ter v svojem govoru »Moja pot zahvale vsem ljudem, ki so odgovorni za mojo jutranjo kavo«. Ta projekt, pogosto imenovan »Tisočkrat hvala«, poudarja globalno medsebojno povezanost in nas spodbuja k bolj hvaležni, pozitivnejši miselnosti.

Človek človeku

V praksi se ubuntu kaže v medsebojni podpori, deljenju in pripravljenosti na sodelovanje. Še pred tem pa nas želi naučiti prepoznavanja človečnosti. Kako se poosebljanje človečnosti preprosto pokaže v praksi? Tako da ljudi, s katerimi se naše poti križajo vsak dan, preprosto zaznamo in vidimo. Namesto da ignoriramo voznika mestnega avtobusa, ga pogledamo v oči in mu zaželimo lep dan. Namesto da pri blagajni v svojem lokalnem supermarketu raztreseno brskamo po denarnici in kupljene izdelke čim hitreje zbašemo v nakupovalno vrečko, za trenutek prepoznamo osebo na drugi strani tekočega traku in ji morda celo namenimo kakšno toplo besedo. Tako da ob srečanju z brezdomcem pogleda v zadregi ne usmerimo v tla, pač pa prepoznamo njegovo človečnost in mu morda namenimo preprost »dober dan«. Prav takšne majhne, vsakdanje geste so v knjigi predstavljene kot temelj resnične povezanosti.

Ubuntu nas uči, da je prav vsak človek, ne glede na njegovo vlogo, poklic, status ali obdobje življenja, vreden spoštovanja in dostojanstva. Vsak človek ima vrednost že sam po sebi, ne glede na to, koliko se od nas navidezno razlikuje.

Ta pogled spodbuja več sočutja, razumevanja in pripravljenosti pomagati, saj sočloveka tako ne vidimo več kot tekmeca, ampak kot nekoga, ki je v osnovi enak nam. V tem smislu ubuntu presega zgolj moralno načelo, temveč postane način, kako gledamo na svet in ljudi v njem. Avtorica poudarja, da se ta pogled začne pri preprostih, vsakdanjih interakcijah.

S tem aktivnim ter preprostim priznavanjem človečnosti vseh ljudi, ki nas obdajajo vsak dan, začnemo postopoma rušiti zidove, ki nas in druge ločujejo ter držijo v pesti epidemije osamljenosti. Če ste vi tisti, ki trpite zaradi občutkov izolacije in osamljenosti, ne čakajte, da nekdo drug naredi prvi korak. Majhne geste, ki nas ne stanejo nič in nam ne vzamejo več kot nekaj sekund, lahko znatno spremenijo ne le počutje soljudi, pač pa tudi naš osebni svet. Očesni stik, bežen nasmešek, topel kompliment ali ponujanje pomoči ne bodo le nekomu drugemu polepšali dneva, pač pa bodo dvignili tudi nas same. Načinov in priložnosti za premikanje zidov osamljenosti imamo v vsakodnevnem življenju mnogo. Začnete lahko že danes. Če se počutite žalostni ali v stiski, ne čakajte, da bo prijatelj kontaktiral vas. Naredite prvi korak in prosite za pomoč ali pogovor. Če vam primanjkuje povezanosti, bližine in topline, bodite vi tisti, ki jih namenite nekomu drugemu. S tem poženete kolesje povezanosti in počasi začnete razgrajevati občutke odtujenosti.

Širjenje kroga povezanosti

Ubuntu nas torej najprej želi naučiti, da prepoznavamo človečnost v vseh ljudeh, s katerimi si delimo okolje, ter z majhnimi koraki in gestami topline skupaj začnemo podirati zidove, ki nas držijo v hladu osame. Spodbuja pa nas tudi k temu, da svoj čut za spoštovanje osnovne enakosti in dostojanstva razširimo še prek meja našega domačega kvarta. Od nas želi, da svoje srce odpremo tudi ljudem, ki živijo v drugih deželah in katerih kultura, način življenja, vrednote ter verovanja niso enaki našim. Tako kot nas današnja kultura spodbuja k individualizmu, nas trenutna klima vse bolj želi razdvojiti, oddaljiti in v nas naseliti miselnost »mi proti njim«.

Tudi če se človek na prvi pogled od nas razlikuje, bi v pogovoru z njim najverjetneje odkrili mnoge podobnosti. Vsi ljudje smo pod kožo enaki. Vsi se borimo za preživetje, varnost ter svoje mesto pod soncem. Vse nas povezujejo ljubezen do bližnjih, radost, žalost, strahovi in negotovosti. Mungi Ngomane skozi zgodbe pokaže, da tudi tam, kjer se zdi razlika največja, obstajajo skupne človeške izkušnje.

Če sprejemamo samo ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi, v resnici ne živimo ubuntu. Takrat ustvarjamo zaprt krog, v katerem potrjujemo lastna prepričanja, hkrati pa se oddaljujemo od sveta.

Ubuntu pa nas uči ravno nasprotno – da svojo človečnost širimo skozi razumevanje, poslušanje in spoštovanje različnosti. Spodbuja nas, da drugačnosti ne zaznavamo več kot grožnjo, ampak kot priložnost, da razširimo in obogatimo svoj um ter pogled na svet.

Avtorica v knjigi večkrat poudari, da se največ konfliktov – tako na osebni kot družbeni ravni – začne prav tam, kjer manjka razumevanja. Ko sočloveka reduciramo le na njegovo mnenje, kulturo ali prepričanje, ga nehamo videti kot človeka. Ubuntu nas vrača k temu osnovnemu koraku: najprej prepoznaj človeka, šele potem njegovo zgodbo. To ne pomeni, da se moramo z vsem strinjati, pomeni pa, da se odločimo za spoštovanje namesto zavračanja. Odločitev za razumevanje nas bo veliko bolj obogatila kot instantna odločitev za sovraštvo. Bolj ko si dovolimo razumeti zgodbo in ozadje nekoga, čigar dejanja ali način življenja se nam na prvi pogled zdijo nesprejemljivi, lažje bomo sobivali.

Zgodba Desmonda Tutuja in njegovega razumevanja ter odpuščanja je ena najmočnejših praktičnih manifestacij filozofije ubuntu, pri kateri ne gre le za teorijo ali moraliziranje, ampak za zelo konkretne, pogosto boleče situacije, v katerih se je odločil za nekaj, kar se večini ljudi zdi skoraj nemogoče. Eden najbolj znanih primerov prihaja iz časa po apartheidu, ko je Tutu vodil Komisijo za resnico in spravo v Južni Afriki. Ta komisija ni bila zasnovana kot klasično sodišče, kjer bi storilce kaznovali, ampak kot prostor, kjer so morali storilci javno priznati svoja dejanja, žrtve pa so imele priložnost povedati svojo zgodbo. V mnogih primerih so se žrtve odločile za odpuščanje, ker so razumele, da je to edini način, da se njihova družba premakne naprej. Če si v svojem okolju in na svetu želimo več miru, bodimo mi tisti, ki prekinemo vzorec.

Sprejemanje drugačnosti je pomembno tudi zato, ker nas uči ponižnosti. Pogosto živimo v prepričanju, da je naš način življenja edini »pravilen« ali celo bolj razvit, a ubuntu nas opomni, da ima vsaka kultura svojo modrost. Tako kot se lahko mi učimo od drugih, se lahko tudi drugi učijo od nas – in prav v tej izmenjavi nastaja resnična rast, tako na osebni kot na kolektivni ravni.

V kontekstu današnjega sveta, v katerem smo zaradi globalizacije bolj povezani kot kadarkoli prej, a hkrati pogosto razdeljeni, je ta vidik ubuntu še posebej pomemben. Brez razumevanja drugačnih kultur in pogledov hitro zapademo v polarizacijo, strah in konflikt. Z razumevanjem pa ustvarjamo prostor za dialog, sodelovanje in skupno reševanje problemov, ki presegajo posameznika ali eno skupino ljudi.

Ubuntu nas tako uči, da ne moremo biti zares »celoviti«, če izključujemo druge. Naša rast je neposredno povezana z našo sposobnostjo, da vidimo vrednost v ljudeh, ki niso enaki nam. In prav v tem se skriva njegova moč – kot zelo konkretna praksa, ki nas uči, kako živeti skupaj v svetu, ki je raznolik, kompleksen in medsebojno prepleten.

Morda rešitev za epidemijo osamljenosti ni v še večji produktivnosti, uspehu ali popolnosti, ampak v nečem veliko bolj preprostem – v tem, da se ponovno naučimo biti ljudje drug drugemu.

In prav to nas uči ubuntu: da se sprememba sveta ne začne nekje daleč stran, ampak v vsakem pogledu, besedi, nasmešku in odnosu, ki ga ustvarimo danes.

Več o tem, kako živeti bolj povezano, sočutno in človečno, preberite v knjigi Ubuntu avtorice Mungi Ngomane.

Nina Tereza Arko