Štirje načini, kako spremeniti pogled na ADHD

Režiser James Cameron je nekoč dejal: »Ne postavljajte si omejitev. Za to bodo poskrbeli drugi.« (Mimogrede, svojih proračunov za filme zagotovo ne omejuje!) Seveda je pomembno priznati morebitne pomanjkljivosti, ki jih prinaša ADHD, a to še ne pomeni, da se morate nenehno ukvarjati z njimi.

Negativnost je navada, pa tudi začaran krog. Počasi se prikrade v vaše misli, zastrupi vaše dojemanje samega sebe, povzroča vam stres, ki le še okrepi simptome, zaradi katerih se potem počutite še slabše, kar spet povzroča stres in s tem poslabša simptome.

1. Pazite, kako se pogovarjate sami s sabo

Katera od naslednjih misli vam najprej švigne skozi glavo, ko se kaj zaplete?

1. Uf, spet sem naredil napako. ADHD me je znova pustil na cedilu.
2. Kako sem lahko storil nekaj tako neumnega? Res sem cepec.
3. Nič nisem kriv. Svet se je zarotil proti meni.

Penn Holderness, avtor knjige Čudoviti ADHD, pravi, da ve, da je vse skupaj podobno vprašalnikom v revijah za ženske, pri katerih je že na prvi pogled jasno, da vas hoče avtor pripeljati do določene ugotovitve. Vendar bi rad, da opazite, kako način, na katerega govorite sami s sabo, obarva vaše dojemanje vašega ADHD.

Domišljija ljudi z ADHD je neverjetna.

Zlahka si predstavljamo, kako zgraditi peščeni grad na Saturnu, kakšen okus bi imele testenine z omako iz guave ali pa kako se je počutil azteški bojevnik, ko se je boril proti Cortésu. Toda prav ta domišljija nas lahko tudi zvabi v past. Naši čudoviti možgani zmorejo ustvarjati čudovite scenarije, lahko pa tudi povzročijo popolnoma nepotrebno stisko.

Naši možgani znajo v enaki meri ustvarjati dobre in slabe scenarije, zato naslednjič, ko vas zamika, da bi se kritizirali, poskusite s štirimi S-ji.

1. Saj ni tako hudo. Vprašajte se: Je bilo res tako hudo? Predstavljajte si, da si dogodek ogledujete kot film. Bi ga gledali do konca ali bi ga preprosto preskočili, ker gre za čisto vsakdanji spodrsljaj?
2. Spomnite se: niste sami. Prav vsako negativno misel, ki se nam porodi, je imel že kdo drug z ADHD. Že tako smo deležni dovolj žalitev; ne dodajajmo jih še sami.
3. Spomnite se: to nisem jaz, to je moj ADHD. Ste veliko več kot vaša motnja. Ta je le del vas.
4. Sočutje si zasluži nagrado. Možgane trenirajte s pozitivno spodbudo, in sočutje do sebe bo postalo navada. Ste si oprostili pet minut zamude? Privoščite si bombon. Ste si rekli: »Ah, nič hudega, bom pa igral v čevljih,« ko ste pozabili športne copate? Potem si lahko prvi izberete soigralca. Ste pomislili, da bo naslednjič pač bolje, ko ste pomešali prosojnice v predstavitvi? Pojdite na kratek sprehod po okolici in se malce sprostite.

2. Sprejmite svojo drugačnost

Penn si radikalno sprejemanje predstavlja podobno kot biti starš otroku, ki ni tak kot vi.

Recimo, da ste zelo energičen tip človeka. Pričakujete, da boste z otrokom tekali po igrišču in da bo skakal z gugalnice v peskovnik ter se lovil s prijatelji. Potem pa dobite hčer, ki raje sedi pod steno, namesto da bi plezala po njej.

Pred vami sta dve možnosti: lahko ji nenehno govorite: »Pojdi se igrat«, »Pogovarjaj se z drugimi otroki«, »Preizkusi najvišji tobogan«. Lahko pa jo sprejmete takšno, kakršna je, in se ji pridružite, ko pod plezali piha milne mehurčke.

Če izberete prvo možnost, vas čaka prihodnost prepirov in solza, ker boste poskušali otroku vsiliti svojo predstavo o tem, kako bi se moral zadovoljen otrok igrati. Predstavo o tem, kakšen naj bi bil vaš otrok, morate opustiti in se začeti posvečati temu, kdo v resnici je.

3. Primerjanje ne pelje nikamor

Skoraj vsaka knjiga o ADHD navaja tisti znameniti citat, pogosto napačno pripisan Albertu Einsteinu:

»Vsak človek je genij. Toda če sodiš ribo po njeni zmožnosti plezanja na drevo, bo vse življenje verjela, da je neumna.«

Sporočilo je res odlično. Če ste riba, vam prav gotovo ni treba skrbeti, ali znate splezati na drevo. Nikoli ne boste boljši od opice, veverice, mačke ali polha. Zakaj bi torej zapravljali energijo in želeli biti opica, namesto da bi bili navdušeni nad tem, da ste riba? Ribe lahko vendar dihajo pod vodo – v tekočini, ki pokriva kar enainsedemdeset odstotkov našega planeta! Opica tega zagotovo ne zmore. Tudi vi imate, tako kot ribe, obilo darov, ki so samo vaši. Ste zelo ustvarjalni, duhoviti, pripravljeni tvegati in zmožni razmišljanja zunaj okvirjev, o katerem lahko drugi le sanjajo.

Res je, morda niste mojster zlaganja čevljev in včasih pozabite vreči robček v koš. Ampak saj ni vaš cilj, da bi bili najboljši v tem, ne? Kdo si sploh želi nagrade za najčistejši avto? Ali ni veliko bolje, da vas žene in izpolnjuje neverjetna ustvarjalnost?

Svet je veliko lepši, ker niso vsi možgani enaki.

Zaradi te raznolikosti obstaja nešteto načinov doživljanja sveta. Ni enega samega »pravega« načina. Pravilen je tisti, ki ustreza vam.

4. Poglejte na zadevo malo bolj od daleč

Ko gre kaj po zlu in začutite tisti znani občutek sramu, se vprašajte:

Ali je ta trenutek – točno ta trenutek, nič drugega – res tako zelo pomemben? Bo zaradi tega kdo umrl? Ostal brez roke? Prsta?

Če svojih napak ne bi dojemali kot tragedijo, bi jih večinoma lahko označili za nepomembne. Bolj so podobne kolcanju kot srčnemu napadu. Kadar ste v krču zaradi stresa, to težko ozavestite. Ko zaslišite drobni glasek, ki vas graja, ker ste zamudili na sestanek ali pozabili telefon doma, ga nikar ne poslušajte in se raje vprašajte: »Se bom temu kasneje smejal?« Odgovor bo skoraj vedno pritrdilen.

Več o tem, kako živeti večinoma uspešno z ADHD, preberite v knjižni uspešnici Čudoviti ADHD.