Ustvarjalnost kot merilo zdravega človeka? To pravi znan slovenski psihiater

Dva pristopa k razumevanju duševnega zdravja oziroma, vsaj po mnenju psihiatra Vladimirja Miloševića, najboljša odgovora na vprašanje, »Kaj je zdrava oseba?«, sta opredelitvi S. F. Freuda in J. L. Morena. Freud meni, da je zdrav tisti človek, ki je sposoben ljubiti in delati, medtem ko Moreno trdi, da je človek zdrav, če je spontan in ustvarjalen.

Ljubezen in delo kot temelj zdravega življenja

Trditev, da je zdrava tista oseba, ki je sposobna ljubiti in delati, izraža sposobnost popolnega sprejemanja življenja na njegovih dveh temeljnih področjih. Gledano skozi specifična merila, sočasna sposobnost razvijanja čustvenega odnosa do druge osebe ter opravljanje dela in pridobivanje zaslužka predstavljajo obliko popolnega delovanja.

Ti dve merili imata psihološke razsežnosti – čustvenost, kognitivne sposobnosti, vztrajnost – ter tudi biološke in evolucijske, saj sta povezani z ohranjanjem življenja (delo) ter nadaljevanjem vrste (ljubezen). Hkrati opažamo, da sta obe merili 'usmerjeni navzven': sposobnost dela k doseganju ciljev, sposobnost ljubezni pa k drugi osebi.

Ustvarjalnost kot širše merilo duševnega zdravja

Drugo merilo, ki ga je omenil dr. Milošević, je Morenovo stališče, da je zdrav človek tisti, ki je spontan in ustvarjalen. Ta dva kriterija se na neki način zrcalita drug v drugem. Sposobnost ljubiti namreč vključuje spontanost, saj lahko ljubimo le, če smo spontani in pristni. Hkrati pa delo v sebi nosi potrebo po ustvarjanju, saj brez nje postane suženjsko delo, oropano možnosti samouresničevanja. Če naj bo delo pogoj za zdravje, mora biti ustvarjalno.

Koncepta »spontanosti in ustvarjalnosti« postavljata merilo za zdravje posameznika na bolj univerzalno raven ter omogočata širše razumevanje človeške narave od prejšnjega pristopa, ki izhaja predvsem iz človekove biološke osnove in jo prevaja v psihično življenje.

Spontanost in ustvarjalnost ali rutina?

Oblika ustvarjalnosti, ki smo jo v tem primeru opredelili, je pravzaprav nov odgovor na situacijo.

Gre za dojemanje vsake situacije, okoliščine ali srečanja kot edinstvene in neponovljive izkušnje ter za iskanje svežega odziva tudi, kadar se zdi, da gre za ponovitev že znanega.

Tako ustrezen odgovor na novo kot tudi nov odgovor na staro situacijo predstavljata spontan in ustvarjalen odnos posameznika do okolja, do drugih ter do samega sebe. Rutina pa ta dva procesa zavira in vodi v 'robotizacijo' osebnosti.

Učenje, šola, vzgoja, okolje in delo od posameznika zahtevajo, da sledi ustaljenim vzorcem prilagajanja okolici in njenim pričakovanjem. Ti vzorci temeljijo na že uveljavljenem in preverjenem ter posamezniku pogosto vsiljujejo vnaprej pripravljene, družbeno sprejemljive, znane in zlahka prepoznavne odgovore. Težava pa nastopi ob nenehnem spreminjanju okoliščin na eni strani ter edinstveni, neponovljivi naravi vsakega posameznika na drugi.

Nemogoče je namreč pričakovati, da bodo ustaljeni vzorci zadovoljili individualne potrebe vseh ljudi, še manj pa, da bodo omogočili učinkovito prilagajanje novim situacijam, ki jih prinaša življenje.

Ko ustaljeni vzorci začnejo škoditi

Vztrajanje pri takšnem načinu prilagajanje ne vodi le v ponavljanje neustreznih odzivov na okolje, temveč pogosto povzroča tudi ponavljajoče se frustracije, občutke nezadovoljstva, neustreznosti, nesposobnosti, umik in izogibanje.

Poleg tega se lahko odgovori, ki so bili v nekem obdobju življenja primerni in so omogočili uspešno soočanje s takratnimi situacijami, v novih okoliščinah izkažejo za povsem neustrezne.

Ustvarjalnost kot način življenja

Po drugi strani pa takšno stanje predstavlja tudi priložnost, da se lotimo nečesa, česar se še nismo, da poskusimo nekaj novega, da delujemo spontano in ustvarjalno. Gre za možnost, da presežemo rutinske vzorce in v stari situaciji postanemo 'novi'. S tega vidika je razvidno, da ustvarjalnost, kot jo tu razumemo, ne pomeni nujno ustvarjanja nečesa, kar bi po splošnih merilih veljalo za ustvarjalno.

Merila, kot so izvirnost, prepoznavnost ali funkcionalnost, se v tem kontekstu ne nanašajo na ustvarjalni medij (npr. slikanje, glasbo, pisanje ali znanost), temveč predvsem na individualno izkušnjo – na način, kako posameznik vzpostavlja odnos do zunanjega sveta in do svojega notranjega doživljanja.

Ustvarjalnost kot pot do sebe

Takšno stališče do življenja nas nenehno oživlja in spodbuja, da se skozi različne oblike izzivov vedno znova spoznavamo, razvijamo ter uresničujemo svojo individualnost in samobitnost – v skladu z zunanjimi okoliščinami, ki se nam vsiljujejo bodisi ponujajo kot priložnost.

Odgovor na vprašanje, kako opredeliti psihično zdravje, lahko zato povsem upravičeno poiščemo prav v spontanem in ustvarjalnem pristopu k življenju.

Več o tem, zakaj je po mnenju dr. Miloševića depresija pravzaprav »zaklenjena ustvarjalnost«, terapevtska sprememba pa ustvarjalno dejanje, preberite v njegovi novi knjigi Depresija in ustvarjalnost.