Vse ženske so alieni

Za pisateljsko delo Olivie Rosenthal (1965) so značilne negotovost in spremenljivost oblik ter virtuozna svoboda v njihovem iskanju, zaradi katere so kakršne koli zvrstne oznake njenih knjig zelo problematične. V delu Vse ženske so alieni so besedila osredinjena okrog glasu pripovedovalke, ki prek povzetkov, nekakšnih impulzivnih analiz popularnih filmov, preizprašuje svojo vlogo gledalke in postopoma razkriva svoj lik. Pisateljico pri obravnavi filmov zanima predvsem, kako so se določeni filmi vtisnili v naš spomin ter kako vzporedno z dejanskimi dogodki iz našega življenja gradijo našo identiteto. Učinek filmov je z njene perspektive skoraj telesen, nikakor ne gre zgolj za »motrenje«, zato se osredotoča na najintenzivnejša občutja: strah, tesnobo, občutek ogroženosti, žalost, krivdo, željo in tako dalje. To literarni pripovedi seveda zastavlja ključni izziv: ali se besede lahko kosajo z močjo podob?

»Dokler primerjamo, sedanjost nima nobene možnosti, da bi se zgodila. Dokler primerjamo, bo odsotno, izgubljeno, prividno vedno najmočnejše. Primerjanje ubija, sedanjost in preteklost spreminja v opustošeno, požgano, jalovo planjavo. Nočem, da bi moja preteklost in prijetne ter včasih neprijetne podobe, ki so z njo povezane, zaradi mene postale jalove. Ne smemo primerjati. Treba je gledati. Treba je gledati. Gledam.«