Divji ples z narcisom

Toksičen odnos je tako globoko zarezal v moje notranje svetove, da stari načini preživetja niso več delovali. Sesula sem se. Še več – spoznala sem, da so bili tudi drugi moji odnosi večinoma zlagani. V njih ni bilo resnične bližine, ampak koristi. Soodvisnost. Kompenzacija.

Ko sem izgubila svoj notranji kompas – ki je bil vselej naravnan na druge, saj so bili vedno pomembnejši od mene –, sem dojela, da najhuje ni ostati sam. Huje je plesati po taktih drugih in se ob tem počasi sesedati vase.

Danes plešem drugače. Po svoji melodiji. Sama s sabo. V miru, sreči in notranjem zadovoljstvu. Po melodiji srca.

To je osebna pripoved, ki nas popelje v pasti toksičnega odnosa – odnosa, ki se sprva zdi kot pravljica, a kmalu preraste v morečo resničnost. Kjer se začetku cedita med in mleko, na koncu pa ostanejo le solze in tišina. A prav tam, kjer boli, začne rasti nekaj novega.

Zgodba se zaključi s spremembo – notranjo, globoko in nujno. S preobrazbo, ki protagonistki omogoči, da ne le preživi, temveč znova vzpostavi svoj vrednostni sistem, svojo integriteto in sposobnost, da poskrbi zase. In s tem tudi za tiste, ki ji resnično nekaj pomenijo.

Knjiga prepleta različne odnose – prijateljske, družinske in partnerske – in odpre pogled v dinamiko narcistične osebnostne motnje, odnosnih ran in podedovanih vzorcev. Osvetli, kako pomembno je, da se na poti k celovitosti soočimo z vsem, kar je bilo potlačeno. Da sprejmemo, ozdravimo, odpustimo in gojimo hvaležnost – za vse, kar je bilo, in za vse, kar smo.

Neizogibno postavi vprašanje: »Kdo sem, če nisem to, kar drugi pričakujejo od mene?«
In čeprav odgovori morda niso takoj jasni, ostaja sporočilo močno in preprosto:
Imejte se radi. To je največ, kar lahko storite zase – in za druge.

»Gojim hvaležnost za vse, kar sem. Za vse, kar imam. Hvaležnost odpira srce – in z odprtim srcem lahko odpustim: Očetu, ki je odšel. Mami, ki se je borila z zasvojenostjo. Luku, ki me je poniževal in nad mano izvajal psihično nasilje. Predvsem pa odpuščam sebi. To je najtežje. In najpomembnejše. Ne čutim se več kot žrtev. Ne glede na to, kaj mi je življenje prineslo. In s koncem vloge žrtve prihaja tudi konec naprezanja in trpljenja.«

O avtorici

SARA SCHWARZMANN je leta 2009 zaključila študij na Fakulteti za socialno delo, že takrat z jasno željo – delati z ljudmi, za ljudi vseh generacij. Med študijem je ustanovila društvo Moja odločitev in vodila delavnice za osnovnošolce na temo preventive alkoholizma. Leta 2014 se je srečala z refleksoterapijo in pod mentorstvom Oli Lukner uspešno zaključila izobraževanje. Spoznala je, da so stopala zemljevid posameznika – in če jim znamo prisluhniti, vedno povedo resnico. Leta 2021 se je podala na samostojno pot. Ustanovila je gibanje Z refleksoterapijo do boljšega zdravja, vodila številne delavnice po Sloveniji in skupine za osebnostno rast.

Zadnja leta se posveča projektom, povezanim s kakovostnim staranjem, medgeneracijskim sožitjem in duševnim zdravjem. Deluje kot strokovna vodja na tem področju. Njeno delo je usmerjeno v opolnomočenje posameznika in izboljšanje kakovosti njegovega življenja – v družbi, v odnosih, tudi v službi. Sara verjame, da ni resničnega življenja, če ne iščemo svojega globljega jaza. Če ne odvržemo mask, ki so nam jih nadeli drugi.