Manca iz 9. c

A resnica hitro pride na ušesa tudi njenim sošolcem, kar ji tako zagreni življenje, da se v šoli spre in pobegne od doma.

Podpora mame, razredničarke in prijatelja Tineta je dragocena, a na pravo pot se mora Manca vrniti sama. Potem lahko vstopi še kdo drug. Morda ...

Knjiga govori o 14-letni Manci, njenem načinu reševanja težav in spoprijemanja z vsakdanjimi izzivi najstništva, pa tudi s težjimi situacijami, ki jih prinaša življenje.

Skozi roman se izrisujejo različni značaji, vsak s svojo zgodbo in dejavniki, ki usmerjajo njegova dejanja. Zgodba odstira tančice in maske, za katerimi se skrivamo zaradi vsega, kar nam je naloženo, sami pa ne vemo, kam s tem bremenom.

Zakaj smo ljudje takšni, kot smo? Zakaj najstniki včasih ravnajo tako, da je njihovo vedenje odraslim nepojmljivo in njim samim v škodo? Nekateri odgovori na takšna in podobna vprašanja se izrišejo v tej knjigi.

Ko se ti zazdi, da je beg pred težo najstništva v sanjarjenje čudaški, je pomembno vedeti, da ima skoraj vsakdo svoje vesolje, kamor se skrije pred zmedenostjo, nesmislom in osamljenostjo.

Pridružite se Manci na poti iskanja same sebe, smisla in zaupanja v bližnje.

Knjiga je zanimiva za mlade bralce, saj se lahko poistovetijo z glavno junakinjo in drugimi osebami iz zgodbe, ki je umeščena v njihovo vsakdanje okolje – šolo in dom – ter razkriva tudi razmišljanje ljudi, ki jih v obdobju odraščanja pogosto dojemajo kot nasprotnike (starše, učitelje).

»Greva v Meka?« se oglasi vedno sestradana zver, ki živi v Tinetu.
»Ej, stari, nisem lačna, res ne.
Pa kam ti daješ vse te hamburgerje, mi tudi ni jasno!«
»Enim gre v špeh, meni pač v možgane. Moje možganske celice so nabildane v nulo. Ravno prav mastne in močne, sočne, zaobljene, gibčne, prodorne, smešne, talentirane ...«
»O, bog, ustavi se, samovšečnež,« reče Manca napol v smehu in doda: »No, ampak glede na njihov opis boš slovko jutri torej raztural za eno tako fajn petko.«

O avtorici

JERNEJA VERTAČNIK je učiteljica, opazovalka in zapisovalka zgodb. Že od nekdaj jo zanimajo ljudje – njihove skrivnosti, strahovi, sanje in tisto, česar drug drugemu pogosto ne znamo povedati.

Zanima jo vse, kar dela ljudi takšne, kot so – vzvodi, ki usmerjajo njihova dejanja, izkušnje, ki oblikujejo njihovo vedenje, pa tudi poti, ki vodijo do zadovoljstva in notranjega miru. Verjame, da smo v svojem bistvu vsi dobri in da vsak izmed nas v sebi nosi zgodbo, ki ji je vredno prisluhniti.

Rada gre na pot, opazuje svet in si širi obzorja, rada pa ostaja tudi blizu svojega ognjišča – z rokami v zemlji, ob kuhalnici ali za tipkovnico. Rada se potaplja med besede – v tujih jezikih, kjer išče povezave med slovenskimi in tujimi besedami, v knjigah, v katerih ji je pomembno, da so besede spoštljivo postavljene druga ob drugo, ter v pripovedih. Nekoč je pazljivo izbirala besede pred radijskim mikrofonom in jih skrbno zapisovala v različne članke.

Manca iz 9. c je poleg kratkih zgodb, zapisanih v domače beležke, njena prva knjiga.