Sla po življenju

Roman spremlja njegovo soočanje s klinično smrtjo, večkratnimi operacijami ter opisuje njegovo neomajno slo po življenju, ki ga je kot povsem nemočnega bolnika ponesla na dolgo pot okrevanja – pot, ki je presegla telesne meje in postala popotovanje duha k samostojnosti.
S svojo neizmerno voljo je postal pravi simbol človeške vztrajnosti in hvaležnosti za življenje samo. Skozi njegov pogled roman razpira temeljna vprašanja o dragocenosti življenja, o tem, kaj je v njem zares pomembno, o moči duha in o resničnem pomenu svobode.

Zakaj sem zapisala Edijevo zgodbo?
Edi je moj sokrajan in človek, ki ga po videzu marsikdo opiše kot »ubogega invalida«, po mojem mnenju pa ima v sebi več življenja kot večina nas, popolnoma »zdravih« ljudi. Da bom zapisala njegovo zgodbo, sem se odločila nekega večera, ko sva se peljala na trening namiznega tenisa v Maribor. Jaz sem bila brez pravega razloga čemerna, tako kot je bilo čemerno vreme tisti dan, in sem ves čas nekaj nergala, on pa je veselo pripeval pesmi z radia in z edino gibljivo dlanjo v ritmu udarjal po volanu.

Nenadoma je utihnil, se obrnil proti meni in z nasmehom rekel: 
»A ni življenje lepo? Vse je točno tako, kot mora biti. Prav ničesar ne bi spreminjal.«
V tistem trenutku sem se zavedela, da moram zapisati njegovo zgodbo. Če bo vsaj enega bralca spodbudila, da vstane s kavča, obuje superge in steče ven, bom vedela, da sem opravila svoje delo.

Mnenja o knjigi:

»Ko sem prebral knjigo, ki je pred vami, sem najprej pomislil na to, kakšna škoda, da njen junak ni Američan. Če bi se njegova življenjska zgodba odvijala v Ameriki, bi o njej pisal John Grisham. Knjiga bi postala svetovni »bestseller«, o protagonistovi zgodbi pa bi bil posnet hollywoodski triler, HBO pa bi posnel televizijsko nadaljevanko, dramo s »happy endom«. Pa ne zato, ker bi ameriški pisec pisal bolje od avtorice, pač pa zato, ker je življenjska zgodba žrtve kaznivega dejanja žanrsko tako zanimiva, da bi dosegla zapisane cilje.
Menim, da avtorica presega ali vsaj dosega zapise, v katerih nastopata kriminalista Birsa in Vrenko, zgodba pa je tudi življenjska in torej odstopa od nelogičnosti in neživljenjskosti kriminalnih romanov, kjer sta iskalca storilcev slednja. Tudi žrtev je tista, ki je v ospredju, a bistveno je, da je iz dejanskega okolja, kjer nastopajo tudi absolutno in relativno javne osebe slovenskega, zlasti štajerskega, pohorskega in podpohorskega območja. Knjiga je tudi slavospev človeške požrtvovalnosti in glorifikacija solidarnosti prostora in časa, ki ga opisuje. 
Knjigo bralcem toplo priporočam.«
- Velimir Cugmas, odvetnik

»Knjiga me je navdušila, saj je berljiva, življenjska in napisana z občutkom za človeka ter čas, v katerem se dogajanje odvija. Posebej me je nagovorila iskrenost zapisanih doživetij ter pogum pri razkrivanju osebnih izkušenj. Knjiga bralcu omogoča vpogled v preteklost in hkrati odpira prostor za razmislek o vrednotah, odnosih in življenjskih preizkušnjah. Ob tem pa menim, da je pri branju nekaterih opisov, zlasti šolanja v Oplotnici, potrebna tudi kritična distanca. Nekateri opisi po mojem ne odražajo povsem dejanskega stanja tistega časa. Knjigo priporočam v branje, saj nosi pomembno sporočilo o vztrajnosti, življenjski moči in iskanju lastne poti.«

- Darinka Sovinc, prof. fil. in soc.

»Ker Edija kot urednik lokalnega časopisa poznam, sem bil presenečen nad ozadjem njegove zgodbe. Nisem vedel, kako zanimiva je ta zaledna zgodovina njegovega življenja. Rahlo sem bil presenečen tudi nad njegovim pestrim ljubezenskim življenjem.
Knjiga bralca sicer takoj potegne v dogajanje z napetim začetkom in jasnim občutkom za tempo. Pripoved prepričljivo poveže dramatične prelomnice z osebno, notranjo izkušnjo glavnega lika. Opisi so konkretni in slikoviti, zato so prizori razumljivi in čustveno učinkoviti brez pretiravanja. Likom se pusti, da delujejo človeško – z napakami, strahovi in motivi, ki so psihološko verjetni. Čuti se, da je v ozadju te zgodbe res Edi.
Močna vrednost knjige je tudi v tem, da odpira teme odgovornosti, ranljivosti in smisla življenja na način, ki ostane v glavi še po branju.«

- Aleš Mrzdovnik, urednik Novic

O avtorici:
Snežana Brumec (1963) je že v najstniških letih sklenila, da bo po petdesetem letu, ko bo imela več časa zase, začela pisati knjige. Po potopisni izpovedi o Caminu, biografskem romanu o njenem sorodniku, slovenskem letalcu Alojziju Knapu, z naslovom Eden izmed nas, ter knjigi S pticami si delimo nebo, v kateri skozi lastno izkušnjo opisuje vzpon in zaton Mobitela, je biografski roman Sla po življenju njena četrta uresničena zaobljuba.