Uglašeni

Dr. Milan Hosta, predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju UP, terapevt

Uglašeni Thomasa Hübla je knjiga, ki napotuje predvsem na širše in globlje zavedanje o odnosu do drugega in do življenja samega. Kdor išče še več instant receptov za pospešeno osebnostno rast, jih ne bo dobil, lahko pa s knjigo vstopi v območje duhovne higiene in samooskrbe. In morda je prav to najdragocenejše sporočilo Thomasa Hübla: da prihodnost ne bo rešena z novimi idejami, temveč z novo kakovostjo pozorne prisotnosti ob tem, kar je bilo, je spet in še vedno tu, a ne želimo uzreti, pometamo pod preprogo, zakopavamo v temno in hladno podzemlje ali skrivamo v čustvene kleti.

Hübl izjemno natančno, tako s pomočjo modrosti mistikov in tradicij kot sodobnih znanstvenih dognanj, pokaže, da je vsaka travma pomenljiv dogodek (prekinitev toka, preveč trenja, pomanjkanje podpore, nepredvidljivost šoka ...), kjer nastane energijska stagnacija, zamrznitev, razcep ali odklop. Tako je osrednje vprašanje knjige, kaj se je v nas ali v drugih ustavilo. Če se temu ne približamo zavestno, če izberemo pozabo ali družbeno zaželeno funkcionalno učinkovitost brez integracije, se neizživeti naboj te praznine slej ko prej vrne v obliki osebne ali kolektivne simptomatike, ki neizprosno zahteva obravnavo. Hübl zato travmo naslavlja kot neorganizirani del organizma, ki onemogoča natančno uglaševanje in moti pretočnost ter harmoničnost življenjske energije.

Zato je rdeča nit knjige učenje samozdravilne integracije travm, bolečih izkušenj ali trpečih doživetij. Ko je boleča izkušnja resnično integrirana, se ji ni treba vračati, saj to postane naša notranja vednost in s tem odlična orientacija za prihodnost. Če pa jo le utišamo brez sprejetja, ostane kot razglašeno in pozabljeno polje zavesti, ki se bo prej ali slej, običajno ob nepravem času, saj si nikoli nočemo vzeti časa za to, znova aktiviralo.

Tu Uglašeni presežejo klasično psihologijo in stopijo na področje, ki bi ga lahko imenovali kvantna ekologija zavesti. Hübl razume človeka kot bitje polj: informacijsko, čustveno, telesno, zgodovinsko. Odnos – še posebej terapevtski odnos – se zato ne dogaja med dvema osebama, temveč med dvema poljema zavedanja. Med poljem zaznave terapevta in poljem izkušnje stranke. In prav tu postane Hüblova t. i. transparentna komunikacija etični imperativ. Če terapevt ni integriral lastnih šokov, stagnacij in projekcij, se polja začnejo mešati, dviguje se prah in vidnost ter s tem vednost se manjša. Tako nastanejo transferji, predsodki, napačne interpretacije. Zdravljenje postane zamegljeno, nenatančno in tudi nemogoče. Uglašenost, o kateri govori Hübl, zato ni neka prijazna novodobna rožnato-poduhovljena miselna naravnanost, temveč disciplinirana, znanstveno dokazljiva in občutena notranja usklajenost, ki zahteva nenehno preverjanje v smislu: Kaj je moje? Kaj je tvoje? Kaj čutim, kaj vem? Kaj se dogaja v skupnem polju? Kako se drugi pojavlja v mojem polju zavedanja? Koliko si drugi upa postati transparenten, prozoren in prosojen, da lahko uzreva, kaj stoji izza težav?

Ko je ta notranji instrument zaznave vzpostavljen, se zgodi nekaj bistvenega: terapevt se lahko poveže in tudi identificira (kvantna prepletnost to omogoča) z drugim iz svoje notranjosti. Takrat odnos postane prostor enosti, v katerem se lahko začne celjenje osebnih, družinskih, medgeneracijskih in kolektivnih ran, krivic, sramu in tudi zgodovinskih prelomov, ki še vedno tiho oblikujejo naš svet. Zato velja ob odlični vsebini poudariti še praktično uporabnost in učinkovitost opisanih tehnik, ki jih ponudi avtor in jih kot terapevt tudi sam vključujem pri svojem delu.

Uglašeni so zato knjiga o prizemljeni duhovni znanosti in etičnosti. Hübl ne beži v transcendenco, temveč zahteva odgovornost. Pokaže, da notranje delo ni umik iz sveta, ampak ravno nasprotno, temeljni pogoj, da lahko v svetu sploh delujemo brez ponavljanja istega v drugačni preobleki. Zavestna prisotnost in redna higiena lastnega polja zavedanja tako postaneta pomemben družbeno-politični akt posameznika, ki prek resonance in sinhronizacije z drugimi povzročata učinke v družbi, ki jih želimo videti. Ta Gandhijev duh, bodi sprememba, ki jo želiš videti, prežema pravzaprav celotno knjigo.

Če bi morali Uglašene povzeti v eni misli, bi lahko to strnili z naslednjimi vprašanji: Kako sem prisoten v svetu, ki ga sooblikujem? Kaj zaznavam v odnosih, kaj vem in kaj počnem ter kako se v tem skriva moj življenjski namen?

Toplo priporočam vsakomur, ki želi razširiti svoje polje zavedanja in se uglasiti na izvorno harmonijo življenja, ki teče skozi nas, z nami in prav zaradi nas.