Se borite z depresijo, tesnobo ali občutkom praznine? Morda gre za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo

Kompleksna posttravmatska stresna motnja je hujša oblika posttravmatske stresne motnje. Od tega bolj znanega travmatskega sindroma se razlikuje v petih najbolj običajnih in problematičnih lastnostih. To so: čustveni podoživljaji, toksičen občutek sramu, zanemarjanje sebe, oster notranji kritik in socialna anksiozna motnja.

Morda so vam postavili napačno diagnozo

Priznani strokovnjak za travme John Briere se je nekoč pošalil, rekoč:

»Če bi bila KPTSM kdaj pravično ovrednotena, bi se diagnostični priročniki o duševnih motnjah, ki jih uporabljajo vsi strokovnjaki na področju duševnega zdravja, z velikosti slovarja skrčili na tanko knjižico.«

Pete Walker, avtor uspešnice Kompleksna posttravmatska stresna motnja, pravi, da so številnim njegovim klientom s KPTSM napačno diagnosticirali anksiozne in depresivne motnje. Še več, mnogi med njimi so napačno in po krivici etiketirani z bipolarno, narcisoidno ali soodvisnostno motnjo, z motnjo avtističnega spektra ali z mejno osebnostno motnjo. (S tem seveda noče reči, da se KPTSM včasih ne ujema s temi motnjami.)

Če zvedemo KPTSM na »napad panike«, je podobno, kakor če bi predstavili prehranske alergije kot kronično srbeče oči. Zdravljenje, ki se pretirano osredotoča na simptome panike v prvem primeru in na zdravje oči v drugem, praktično ne doseže pravih vzrokov težav. Doživljanje panike ali srbenje oči je mogoče zamaskirati z zdravili, toda prikriti vzroki v ozadju težav ostanejo nezdravljeni.

Seznam običajnih simptomov KPTSM

Preživelci morda ne doživljajo vseh navedenih simptomov. Različne kombinacije so nekaj običajnega. Dejavnika, ki določata vašo kombinacijo, sta vaš tip odzivanja (zamrznitev, boj, dobrikanje ali beg) in vzorec zlorabe oziroma zanemarjanja v vašem otroštvu.

Običajni simptomi so:

• čustveni podoživljaji,
• tiranski notranji in/ali zunanji kritik,
• toksičen občutek sramu,
• zapostavljanje samega sebe,
• socialna anksiozna motnja,
• občutek hude osamljenosti in zapuščenosti,
• krhko samospoštovanje,
• motnja navezanosti,
• razvojne motnje,
• težave v odnosih,
• drastično nihanje razpoloženja,
• odmik od sebe z dejavnostmi ali miselnimi procesi, ki odvračajo pozornost,
• odziv boj/beg že ob neznatnem povodu,
• pretirana občutljivost na stresne situacije,
• samomorilne misli.

Kaj so čustveni podoživljaji?

Čustveni podoživljaji so morda najbolj opazna in značilna poteza KPTSM. Posamezniki, ki so doživljali travmatično zapuščenost, so izrazito podvrženi bolečim čustvenim podoživljajem, ki ponavadi nimajo vizualne komponente, značilne za PTSM.

Čustveni podoživljaji se pojavijo nenadoma, ponavadi kot dalj časa trajajoče regresije v boleče razčustvovana stanja, v katerih se prizadeti posameznik spet počuti kot zlorabljen oziroma zapuščen otrok.

V teh stanjih se lahko pojavljajo hromeč strah, občutek sramu, odtujenost, bes, žalost in depresija. Poleg tega se po nepotrebnem sprožata instinkta boj/beg.

Znamenja okrevanja

Učinkovito prizadevanje za okrevanje vodi k nenehnemu krčenju čustvenih podoživljajev. Sčasoma in z dovolj prakse se vedno bolje obvladujete ob pojavljanju njihovih sprožilcev. Zato doživljate čustvene podoživljaje bolj poredko in manj intenzivno, pa tudi trajajo manj časa.

Še eno bistveno znamenje okrevanja je, da vaš notranji kritik začne slabeti in izgubljati prevlado nad vašo duševnostjo. Ob tem vaš uporabniku prijazen ego dobi prostor za rast in razvoj tiste vrste čuječnosti, s katero zaznate, kdaj kritik prevzame nadzor.

Naslednje znamenje okrevanja je postopen razvoj sposobnosti sproščanja. Potem ste se vedno bolj sposobni ubraniti pretiranega reagiranja v položajih, ko nekaj sproži vaš čustven odziv.

To pomeni, da se bojujete samo takrat, ko ste zares napadeni, da bežite samo takrat, ko so težave nepremostljive, da se zamrznete samo takrat, ko se morate hipoma preleviti v čuječega opazovalca, in da se dobrikate samo takrat, ko je samožrtvovanje primeren odziv.

Dokaz globinskega okrevanja je še, da postajate vedno bolj sproščeni v dovolj varni družbi, kar nadalje vodi k naraščajoči sposobnosti vzpostavljanja pristnejše in bolj ranljive navzočnosti v odnosih, vrednih zaupanja. Z nekaj sreče nazadnje morda vzpostavite zaupen, vzajemno podporen odnos, v katerem se oba udeleženca podpirata v dobrih in slabih časih.

Več o tem, kako okrevati po travmah iz otroštva in zaživeti na polno, pa preberite v knjižni uspešnici Kompleksna posttravmatska stresna motnja.