Živjo, neznanec

Sadie Montgomery ni videla, kaj se bo zgodilo … dobesedno. Še pred nekaj trenutki je praznovala svoj največji dosežek – uvrstitev med finaliste tekmovanja Severnoameriškega portretnega društva –, zdaj pa leži v bolniški postelji z diagnozo »verjetno začasne« obrazne slepote.

Še vedno lahko vidi, vendar je zdaj vsak obraz zmešnjava nepovezanih potez, kot razsuta sestavljanka. Predstavljajte si, da poskušate brati knjigo, ki je obrnjena na glavo in napisana v tujem jeziku. Tako Sadie doživlja vsak obraz.

Medtem ko se trudi sprejeti novo resničnost, uresničiti svoje umetniške sanje, razrešiti komplicirane družinske odnose in skrbeti za svojega ljubljenega psa Peanuta, se zaplete z dvema zelo različnima moškima.

Je to ljubezen? Zatrapanost? Ali pa le začasna obsedenost, s katero beži od svojih problemov?

Če bi bilo njeno življenje vsaj malce manj megleno, bi Sadie morda našla pravo pot. A za zdaj ne zmore videti jasno. Čeprav nekatere stvari najdemo šele, ko jih ne iščemo. Nekateri ljudje se pojavijo, ko jih najmanj pričakujemo.

In vedno, vedno se pokaže še kakšen način, kako videti stvari.

Iz knjige

»Zavedanje, da ne vem vsega – ko se vsak dan tako ali drugače soočim s tem –, me prisili, da sem sočutna do sebe. Zaradi tega imam zdaj toliko sočutja, da ga lahko delim z drugimi, kot bi na zabavi delila kozarce s šampanjcem. Ko mi kdo vrne napačen znesek. Ko mi prinese napačno jed. Ali mi v prometu pokaže sredinec.

Vidim te, človeštvo, pomislim.

Vsi imamo omejen pogled, vsi kdaj koga razočaramo in smo pogosto v zmoti. Velik del časa. Morda celo večino časa. Vsi smo polni potrditvenih pristranskosti. Vsi smo zaposleni s tem, da vidimo tisto, kar pričakujemo, da bomo videli.

A imamo tudi dobre trenutke.

Trenutke, ko opazimo, da je nekomu počila guma, in se ustavimo, da bi mu pomagali. Ko v kavarni plačamo kavo za osebo, ki jo bo naročila za nami. Ko odstopimo sedež neznancu. Ko pohvalimo uhane, ki jih nosi neznanka. Ali ugotovimo, da smo se motili, in se opravičimo.

Včasih iz nas res zasije najboljše, kar premoremo. To vidim. In odločena sem, da bom to videla še naprej. Kajti tole je morda najbolj resnična stvar, kar jih bom kdaj vedela:

Bolj ko iščeš dobre stvari, več jih najdeš.

»Branje romana Živjo, neznanec je kot požirek hladne limonade na vroč dan – osvežujoče in poživljajoče. Sadie doživi preboj v karieri, na katerega je čakala več let: uvrsti se med finaliste tekmovanja, ki prinaša prepoznavnost in denarno nagrado, ki jo krepko potrebuje. A usoda poskrbi za zaplet: prav v času priprav na tekmovanje ji diagnosticirajo nenevarno dedno motnjo, zaradi katere ne more naslikati portreta za razstavo.

Sadiejina situacija ni lahka, a v njenem spopadanju z okoliščinami je čutiti lahkotnost in vznemirjenje. Kot vsakdo, ki se mu življenje nenadoma spremeni, tudi ona prehaja skozi faze žalovanja. Kljub temu pa je čudovito brati, kako postopoma sprejme svojo situacijo in ob tem osebnostno raste.

Njeni odnosi z družino, prijatelji in sovražniki učinkujejo pristno – so nepopolni, ranljivi, resnični. Ob tem pa se razvija lahkotna romantična zgodba z zamenjano identiteto, zaradi katere boste nestrpno obračali strani.

Avtoričina opomba na koncu je čista čarovnija: bralcem ljubezenskih romanov da občutek, da so videni, tistim, ki tega žanra ne berejo, pa odpre vrata v ta svet.«

Kami Tei, urednica pri Amazonu

O avtorici

KATHERINE CENTER je avtorica številnih knjižnih uspešnic s seznama New York Timesa, kot so Telesna stražarka, Radost za začetnike, What You Wish For, Things You Save in a Fire in How to Walk Away. Njene zgodbe primerjajo z deli Nore Ephron in Jane Austen. Pri Dallas Morning News so zapisali, da »je branje njenih zgodb izpolnjujoče in nam nahrani dušo«. Katherine je pred kratkim imela TEDx govor o tem, kako nas zgodbe učijo empatije. Njena dela so bila objavljena v USA Today, InStyle, Redbook, People, The Atlantic, Real Simple in drugod. Živi v Houstonu z možem in dvema otrokoma.