V ljubezenskih romanih se skriva veliko več, kot se zdi na prvi pogled

Katherine Center, ena najbolj priljubljenih sodobnih avtoric ljubezenskih romanov, je nekoč za rojstni dan dobila v dar zgodovinski romantični roman. Čeprav je več let študirala kreativno pisanje in »resno literaturo«, še nikoli prej ni prebrala romance. A se je prebila mimo izrazito neliterarne naslovnice in odprla knjigo pri prvem poglavju, samo da bi jo »malo pogledala«. Tri ure kasneje je sedela v avtu in se peljala v knjigarno po novo. Počutila se je kot nekdo, ki je vse življenje jedel samo puste piščančje prsi … in je pravkar odkril čokoladno torto.

Pravi, da je bila tista knjiga slastna. Bila je čista blaženost. Spremenila ji je življenje. Na novo je opredelila njeno dojemanje branja. In zabave. To je bil največji pisateljski aha trenutek v njenem življenju.

Vedela je, da ima rada ljubezenske zgodbe. Navsezadnje je odraščala ob Nori Ephron. A to so bili filmi. Filmi so bili zabava. Knjige pa so bile – vsaj v njeni glavi – delo, ne užitek. Po tistem prvem romantičnem romanu je naslednjih nekaj let v blaženem zanosu brala zgodovinske romance. Oprostite – hotela je reči, da jih je »požirala«. Mišičaste, napol gole moške na naslovnicah je prelepila s srebrnim lepilnim trakom – in brala naprej. V peneči kopeli. Pred rdečo lučjo. Med mešanjem omake za špagete na štedilniku. Tako je bilo: zaljubila se je v romantične romane.

Dolgo časa bi, če bi jo kdo vprašal, zakaj, samo skomignila z rameni in rekla: »Ker so zabavni?« Toda potem, ko je veliko razmišljala o tem, je ugotovila – vsaj deloma –, zakaj so zabavni.

Zato, ker so ljubezenske zgodbe v resnici drugačne od vseh drugih. Vsaka zgodba ima čustveni motor, ki jo poganja. Kriminalke poganja radovednost. Trilerje poganja adrenalin, zaradi katerega ti začne razbijati srce. Grozljivke poganja strah. Gorivo za te čustvene motorje pa je pričakovanje. Sledimo namigom, predvidevamo, kaj se bo zgodilo, in ob teh napovedih se nam vzbujajo čustva – včasih zelo močna.

Zgodbe ustvarjajo to pričakovanje na različne načine, vendar veliko romanov uporablja večinoma negativno obarvana pričakovanja. Občutek zaskrbljenosti. Slutnjo, da bi se zadeve lahko poslabšale. Saj veste: bereš naprej, pobiraš drobtinice namigov, ki jih je avtor posul po poti, in si misliš: »O bog. Ta najstnik bo aretiran.« Ali: »Uf. Ta moški bo doživel srčni napad.« Ali: »Stavim tisoč evrov, da vara ženo.«

Ampak uganite, kakšno je pričakovanje v romantičnih romanih?

Pozitivno obarvano.

Ljubezenski romani, romantične komedije, netragične ljubezenske zgodbe – vse temeljijo na blaženem občutku, da se pomikamo proti nečemu boljšemu. Večina namigov, ki jih avtorji nanizajo v ljubezenskih zgodbah, ne vzbuja strahu. Vzbuja pričakovanje. Nekaj, česar se lahko veseliš.

To je – bolj kot karkoli drugega – razlog, zakaj jih ljudje obožujejo. Zabavni pogovori, poljubi, celo pikantni prizori … vse to je samo dodatek. Ključna je struktura – ta »predvidljiva« struktura. Pričakovanje, da te čaka srečen konec, ti omogoča, da se sprostiš in se veseliš boljših stvari, ki prihajajo. In za to, kar ob tem čutiš, obstaja ime. Upanje.

Katherine pravi, da vidi, kako ljudje pri opisovanju romance iščejo boljšo besedo kot predvidljivo. Rečejo: »Bilo je predvidljivo – ampak v dobrem smislu.« Razume, kaj hočejo povedati. A ni prepričana, da je sploh treba poudarjati, da se v ljubezenski zgodbi … ljudje zaljubijo. Seveda se! Ne verjame, da je mogoče napisati ljubezensko zgodbo, pri kateri bi bil konec, v katerem glavna lika pristaneta skupaj, presenečenje. In tudi če bi bil, zakaj bi si to sploh želeli?

Prav to pričakovanje – to blaženo, slastno, z oksitocinom prepojeno, s hrepenenjem nabito, postopoma naraščajoče pričakovanje – je bistvo.

To je koktajl čustev, zaradi katerega smo knjigo sploh vzeli v roke. Zato Katherine predlaga, da pri ljubezenskih zgodbah nehamo uporabljati brezupno negativno besedo predvidljivo in jo nadomestimo z besedo pričakovanje. Na primer: »Ta ljubezenska zgodba je ustvarila čudovit občutek pričakovanja.«

Strukturno, tematsko, psihološko – ljubezenske zgodbe porajajo upanje in ga nato uporabljajo kot gorivo. Dva človeka se spoznata – in nato na tristotih straneh prehodita pot od osamljenosti do dvojine. Od zaprtosti k odprtosti. Od obsojanja k razumevanju. Od krutosti k sočutju. Od nekoga, ki potrebuje pozornost, k izpolnjenosti. Od spregledanosti k videnosti. Od nerazumljenosti k cenjenosti. Od izgubljenosti k najdenosti. Predvidljivo.

To ni napaka. To je zagotovilo žanra: zadeve so bodo izboljšale. In ti, bralec, boš temu priča.

To je darilo, ki ti ga podari ljubezenska zgodba.

Pa vendar ljudje ob nobeni vrsti zgodb ne zavijajo z očmi bolj kot ob ljubezenskih. »Tako nerealne so,« rečejo, medtem ko si ogledajo še en film o apokalipsi z zombiji. Kaj je to? Samozaščita? Sovraštvo do sebe? Strah pred ranljivostjo? Se pretvarjamo, da nam ni mar, zato da ne bi bili razočarani? Ali pa gre za žalosten, nepredelan seksizem, s katerim se kot družba premalo ukvarjamo?

Katherine verjame, da so ljubezenske zgodbe napačno razumljene – vsaj deloma zato, ker ne delujejo kot druge zgodbe. Ljubezenske zgodbe nimajo srečnega konca zato, ker se avtor ni znal domisliti česa drugega. Imajo jih zato, ker takšen konec bralcu omogoči dostop do redke in dragocene vrste čustvene blaženosti, ki jo doživiš samo takrat, ko se lahko veseliš nečesa, kar je pomembno.

Ja, trpljenje je pomembno. A prav tako pomembna je radost.

Kako skrbimo drug za drugega, je enako pomembno kot to, kako drug drugega razočaramo. Svetloba je enako pomembna kot tema. Igra je enako pomembna kot delo. Prijaznost je enako pomembna kot krutost. Upanje pa je enako pomembno kot obup. Morda še bolj.

Kajti trpljenje je neizogibno, za radost pa se odločimo.

Romantično leposlovje je med pandemijo cvetelo in nastalo je veliko teorij, zakaj. Ljudje so menili, da smo bili osamljeni. Da smo potrebovali pobeg. Da smo si želeli smeha. Vse to drži.

Ampak Katherine meni, da je še pomembnejši razlog ta, da je ljubezen oblika upanja. Sumi, da – pod vso ciničnostjo in trdo zunanjostjo – to čutimo vsi. Ljubezen zdravi. Hrani nas. Je neizmerno optimistična. Je tisto, kar nas vodi nazaj k svetlobi.

Zato piše zgodbe o tem, kako ljubezen to počne – o ljudeh, ki okrevajo po težkih izkušnjah, ki skušajo vzpostaviti stik, ki se trudijo kljub vsemu postati boljši. O resničnem čustvenem pogumu, ki ga zahteva ljubezen do drugih, in o radosti, ki jo ta pogum lahko prinese.

Zagotovo pa ve, da vam branje ljubezenskih zgodb dobro dene. Verjeti v ljubezen pomeni verjeti v upanje.

In to – biti v tem ciničnem svetu človek, ki verjame v upanje – je resnično pomembno.

Njen roman Živjo, neznanec, za katerega je urednica pri Amazonu zapisala, da je kot požirek hladne limonade na vroč dan – osvežujoč in poživljajoč, že lahko naročite v slovenščini!