Duhovna zgodba o odsotnem prstanu, ki vam bo pomagala bolj ceniti praznino v vašem življenju
Danes z vami delimo čudovito zgodbo iz knjige Zgovornost tišine, ki jo je napisal veliki duhovni učitelj Thomas Moore.
Odsotni prstan
Nasredin je bil duhovni vodja in učitelj v majhni vasi. Kot višji sodnik je bil spoštovan in cenjen, čeprav je bil sicer dokaj nenavaden in nepredvidljiv.
Nekega dne je zelo kreposten vaščan obiskal Nasredina z novico: »Moj posel zahteva, da se preselim v oddaljen kraj. Z obžalovanjem bom pustil za seboj našo lepo vasico in blagodati tvojega duhovnega vodstva in učenja,« je povedal.
Spoštovani učitelj je bil videti užaloščen. Spregovoril je: »Zelo mi je žal, da odhajaš. Upam, da boš lahko ostal v stiku z nami, z menoj.«
»Ne znam si predstavljati življenja tako daleč stran,« je dejal mož. »Vendar sem se nečesa domislil. Že dolgo občudujem čudovit prstan, ki ga nosiš na desni roki. Če bi mi ga podaril, si mislim, da bi se spomnil nate vsakič, ko bi ga zagledal na svoji roki.«
Torej, Nasredin je bil vrl mož, imel pa je tudi nekaj slabosti. Med drugim se nikakor ni hotel ločiti od stvari, ki so mu bile pri srcu.
»Imam boljšo zamisel,« je dejal. »Najbolje bo, da zadržim prstan. Potem se boš spomnil name vsakokrat, ko boš pogledal roko in videl, da na njej ni mojega prstana.«
Takole pravi o tej zgodbi Thomas Moore
To je popolna zgodba o praznini. Namesto da bi nekaj videli, vidite nič – in ta nič je poln smisla. Vaščanovo gledišče je povsem običajno; vsak čas bo izgubil stik z učiteljem, zato nekaj išče.
Tako se spopadamo s spremembami in z izgubami.
Iščemo nekaj, kar koli, kar bi zapolnilo vrzel.
Ampak Nasredin je pametnejši, kot je videti. V paradoksalnih naukih prikaže pomembnost bistroumnosti in šaljivosti. Na dan pride z boljšo idejo, saj dojame vrednost potenciala za praznino, ki jo zazna pri vaščanu. Poleg tega mu je jasno, da bo z vpeljavo pozitivne oblike ničnosti izboljšal odnos med učiteljem in učencem. Prazen, nevpadljiv prst brez prstana je popolna rešitev.
Kakšno vlogo ima praznina v medčloveških odnosih?
To nas privede do temeljnih vprašanj: kakšno vlogo ima praznina v medčloveških odnosih? Ali je včasih bolje, da nimamo pri roki snovnih znamenj bližine in ljubezni? Ali se je dobro spraševati o tem, kako predana nam je ljubljena oseba?
Ali so stvari, s katerimi izražamo svojo ljubezen, dejansko v napoto?
Ob obletnici ali na valentinovo podarite ljubljeni osebi drago darilo. Ali ne bi bilo bolje poiskati nedarilo, prazno darilo, takšno, ki ne stane veliko ali ne stane nič – netradicionalno darilo brez očitnega sporočila?
Ne podarjaj prstana, ki ga nosiš
Naj obdarovanec odkrije pomen v praznini, izvirajoči iz dejstva, da nismo dali preveč in da smo zadržali, kar nam je pomembno. Pri obdarovanju smo lahko na videz velikodušni, v sebi pa smo sebični. Če poklonite preveč, boste morda deležni sijajnih čustvenih nagrad, a prikrita egocentričnost utegne nazadnje uničiti prijateljstvo.
To je zgolj ena razlaga tovrstne praznine. Prepričan sem, da jih je še veliko. V pravi praznini niti ne potrebujete razlag in jih tudi ne želite. Vedno znova boste videli, da mora praznina sama ostajati prazna.
Cenite praznino povsod, kjer naletite nanjo
Prijatelju ne uspe priti na skupno kosilo. Mirno sedite v restavraciji in zrete v stol, na katerem nihče ne sedi. Namesto da bi bili razočarani, poglobljeno premišljujete o praznini. Opazujete, kaj se zgodi, ko sprejmete nezaseden stol, namesto da bi ga preklinjali. Iz dneva v dan se boste srečevali z brezštevilnimi pojavi praznine.
Za začetek dopustite praznino; uprite se skušnjavi, da bi jo zapolnili.
Zatem se poglobite v novo nastalo praznino in se učite od nje!
Naj vam spodbode domišljijo, tako da boste odkrivali globljo in dragocenejšo praznino na vseh področjih svojega življenja.
Več starodavnih in sodobnih zgodb o tem, da nas nenehna večopravilnost morda ne bo pripeljala nikamor, in da praznina ni primanjkljaj, temveč povabilo, najdete v čudoviti knjigi Zgovornost tišine.
