Igra – otrokova »služba«
Se lahko spomnite, kako ste preživljali dneve svojega otroštva? Kako ste odkrivali svet, spoznavali okolje okoli sebe, se preizkušali v novih stvareh? Prepričana sem, da je vaš odgovor igra. Igra je tista, skozi katero otroci spoznavajo svoje bistvo.
Pri igri ne gre za to, da se otroka napolni z informacijami, ampak za to, da se iz otroka izvlečejo ideje, nameni, strmenja, preference, hotenja in želje. Preko igre se otroci lahko izrazijo kljub pomanjkanju besed in razumevanja. V igri se otrok premakne iz položaja, v katerem je odvisen od odraslih in vzbudi se mu želja po raziskovanju, odkrivanju ali razumevanju svojih izkušenj. To so zanj trenutki, ko lahko sliši odmev tega, kar je v njem in v svetu okoli njega.
Igra spodbuja, da se otrok razvije v ločeno bitje, sposobno preživetja, ko se v njej razkrivajo otrokovi interesi, želje in cilji.
Igra nikakor ni zapravljanje časa. Za vrsto igre, ki jo potrebujejo majhni otroci, so značilni svoboda, veselje in raziskovanje okolja. Potrebujejo omejene prostore, znotraj katerih se lahko svobodno gibljejo in katerih meje postavijo odrasli, ki zanje skrbijo. Je spontano dejanje, ki se porodi iz določenega stanja duha, torej je ne moremo naučiti, niti je ukazati.
Igra ima tri bistvene značilnosti:
- ni delo,
- pri njej ne gre zares ter
- je izrazna in raziskovalna.
To opredelitev je mogoče uporabiti pri presojanju, katere dejavnosti resnično porajajo idealne pogoje za igro.
Otroci igro potrebujejo, ker igra spodbuja njihov razvoj in razvijanje lastnega potenciala, skozi igro najdejo in izrazijo svoj pravi jaz, skozi igro se sprogramirajo možganske povezave za reševanje problemov, igra omogoča ohranjanje psihičnega zdravja in blagostanja, otroci skozi njo najdejo svojo ustvarjalnost in odgovornost ter vadijo življenje nekje, kjer ni posledic.
Otroci so med najbolj ustvarjalnimi in radovednimi ljudmi na svetu. Ko imajo svoje ideje in vprašanja, jih lahko naučimo veliko. Vendar otroka ne moremo naučiti, naj bo ustvarjalen in radoveden. To se neguje v igri, kjer se oblikuje občutek avtonomnega delovanja in odgovornosti v okolju, kjer ni posledic.
V današnjem svet pa se soočamo z upadom otroške proste, samoiniciativne igre, ki jo Macnamara, avtorica knjige Počivaj, igraj se, odraščaj opisuje kot posledico katastrofalnega prepleta tehnološke inovacije, hitrih družbenih sprememb in ekonomske globalizacije. Odrasli želijo, da so otroci čim prej samostojni, da se čim prej naučijo vsega potrebnega, pri tem pa zanemarjajo otrokove razvojne zmožnosti in njegove potrebe.
Na razvoj predšolskega otroka bo bolj pozitivno vplivalo prosto popoldne, ko se lahko igra, kot organizirane popoldanske dejavnosti ali igralne urice. Najpomembnejša naloga pri vzgajanju majhnih otrok dandanes je, da se vzpostavijo pogoji, ki bodo varovali prostor in čas za igro. To pomeni, da se je treba upreti kulturnemu duhu časa, ki igro vidi kot neresno in neproduktivno, ne pa kot podlago, kjer naši otroci uresničujejo svoj celoten človeški potencial. Brez razumevanja, kako igra služi razvoju, bodo odrasli težko zdržali pritiske, ki spodkopavajo to, kar otroci resnično potrebujejo za razvoj.
Otrok naj bi bil osredotočen na dejavnost in ne na rezultat.
V igri otrok lahko da svojim čustvom prosto pot brez posledic. Pri igri otrok ni pasivni opazovalec, ampak ima v roki vajeti svojega življenja in postane dejaven v odkrivanju in raziskovanju. Ko otroci dobijo navodila, obiskujejo strukturirane dejavnosti ali se zaposlijo z digitalnimi napravami, je le malo svobode, da se izrazijo in prosto raziskujejo. Da bi otrokom omogočili igranje, moramo zagotoviti, da se pri dejavnosti ne osredotočajo na rezultate, da jih ne ovira strah pred posledicami v resničnem življenju in da zaradi tega niso pasivni prejemniki informacij ali navodil.
Igra je vse življenje bistvena za zdravo delovanje človeka,
a odločilna za razvoj je v zgodnjih letih,
ker se v njej resnično izrazi sebsto,
v njej otrok raste in se razvija ter se ohranjata psihično zdravje in blagostanje.
Macnamara vas bo v knjigi Počivaj, igraj se, odraščaj popeljala v čudovit svet majhnega otroka in vas opolnomočila, da boste kos pritiskom, kako morate svojega otroka vzgajati. Opolnomočila vas bo, da boste otroka še bolje začutili, se z njim povezali in vzpostavili pogoje, ki bodo pripomogli k otrokovem razvoju.
Elizabeta Dornik Hribar
BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas
