Jay Shetty razloži, kako ukrotiti svoj opičji um

Ljudje imamo približno sedemdeset tisoč ločenih misli vsak dan. Nemški psiholog in nevroznanstvenik Ernst Pöppel je s svojimi raziskavami pokazal, da je naš um v sedanjem trenutku prisoten le približno tri sekunde naenkrat. Sicer pa naši možgani razmišljajo naprej in nazaj, tako da si sedanjost razlagajo na podlagi tega, kar smo izkusili v preteklosti, in tega, kar pričakujemo v prihodnosti.

Zakaj je človeški um kot opica?

Starodavno besedilo Samjuta Nikaja vsako misel opisuje kot vejo in naš um kot opico, ki skače z veje na vejo, pogosto brezciljno. To se sliši skoraj zabavno, toda kot vsi vemo, v resnici ni.

Te misli so pogosto strašljive, skrb vzbujajoče, negativne in stresne. Kaj se bo ta teden zgodilo v službi? Kaj naj jem za večerjo? Ali sem prihranil/-a dovolj denarja za počitnice? Zakaj ta tip že pet minut zamuja na zmenek? Zakaj sem tukaj?

Vse to so običajna vprašanja, ki si zaslužijo odgovor, toda nobeno od njih ga ne bo dobilo, medtem ko skačemo z veje na vejo, od ene misli do druge. Takšna je džungla neukročenega uma. Dhamapada je zbirka verzov, ki so jih verjetno zbrali Budovi učenci. Vnjej Buda pravi:

»Kot namakalci speljejo vodo tja, kjer jo želijo, kot lokostrelci poravnajo svoje puščice, kot mizarji izrezljajo les, tako modri ljudje oblikujejo svoj um.«

Prava osebna rast zahteva razumevanje svojega uma. Um je filter, sodnik in režiser vseh naših izkušenj, toda pogosto imamo nasprotujoče si misli. Čim bolj lahko preučimo, razumemo, vadimo in okrepimo odnos s svojim umom, tem uspešneje krmarimo svoje življenje in premagovanje izzivov. To bitko v svojem umu bijemo glede najmanjših (Ali res moram takoj vstati?) in največjih (Ali naj končam to zvezo?) vsakodnevnih dejanj. Vsi ljudje takšne bitke bijemo vsak dan.

Bitka med dvema volkovoma

Starejši menih je Jayu nekoč povedal staro zgodbo plemena Cherokee o teh dilemah, s katerimi se soočamo: »Starec je svojemu vnuku rekel: 'Vsaka odločitev pomeni bitko med dvema volkovoma v nas. Eden pomeni jezo, zavist, pohlep, strah, laži, negotovost in ego, drugi pa mir, ljubezen, sočutje, prijaznost, ponižnost in pozitivnost. Oba tekmujeta za prevlado.'

'Kateri volk zmaga?' vpraša vnuk. 'Tisti, ki ga hranimo,' odvrne dedek.«

»Toda kako ju hranimo?« je Jay vprašal učitelja.

Menih je odvrnil: »S tem, kar beremo in poslušamo. Z ljudmi, s katerimi se družimo. S tem, kar delamo. S tem, na kar osredotočamo svojo energijo in pozornost.«

V Bhagavadgiti piše: »Za tistega, ki je osvojil svoj um, je ta njegov najboljši prijatelj; toda za tistega, ki mu to ni uspelo, je um njegov največji sovražnik.

Starš in otrok

Jayu je njegov učitelj razložil, da nam predstava o svojem umu kot ločeni entiteti pomaga pri izboljšanju odnosa z njim.

Tako kot pri vsaki interakciji kakovost sporazumevanja z umom temelji na zgodovini našega odnosa z njim. Ali smo vročekrvni bojevniki, trmasti in nepripravljeni, da se spremenimo? Ali se z njim prepiramo o vedno istih stvareh? Ali pa ga poslušamo in iščemo kompromise? Večina od nas ne pozna zgodovine tega notranjega odnosa, ker si nikoli nismo vzeli časa, da bi o njem razmislili.

Opičji um je otrok in meniški um je odrasel človek.

Otrok joče, kadar ne dobi tistega, kar si želi, in se ne zmeni za tisto, kar že ima. Otrok težko ceni pravo vrednost stvari – delnice bi takoj zamenjal za pest sladkarij. Ko se znajdemo pred izzivom, se naš otroški um nemudoma odzove. Morda smo užaljeni, namrščimo se in se začnemo braniti. Tak pogojni, samodejni odziv je dober, kadar nas nekdo napade z nožem. Ker smo prestrašeni, zbežimo. Ni pa dober, če smo se začeli čustveno braniti, ker je nekdo rekel nekaj, česar nismo hoteli slišati.

Nočemo, da bi se v vsaki situaciji odzvali samodejno, vendar tudi nočemo popolnoma izbrisati svojega otroškega uma. Ta nam omogoča, da smo spontani, ustvarjalni in dinamični – kar so neprecenljive lastnosti – toda kadar nas nadvlada, nam lahko močno škoduje.

Impulzivni otroški um, ki ga vodijo želje, lahko ukrotimo z modrim, pragmatičnim odraslim umom, ki pravi: »To ni dobro zate,« ali: »Nekoliko počakaj.« Odrasli um nas opomni, naj se ustavimo, razmislimo o celotni situaciji in si vzamemo čas, da ocenimo svoj prvotni odziv, premislimo, ali je primeren, in se spomnimo še drugih možnosti. Pameten starš ve, kaj otrok potrebuje in kaj si le želi, in se zna odločiti, kaj je zanj dolgoročno boljše.

Iskanje ravnovesja

Starš je modrejši glas v nas. Če je dobro natreniran, ima samonadzor, je razumen in prepričljiv. Toda uporablja lahko le moč, ki mu jo damo. Kadar je utrujen, lačen ali zapostavljen, postane šibkejši.

Kadar starš otroka ne nadzoruje, ta začne plezati na kuhinjsko omarico blizu vročega štedilnika, da bi dosegel piškote, in že sledijo težave. Toda če ga hoče starš preveč nadzirati, otrok postane zagrenjen, zamerljiv in nagnjen k tveganju.

Kot pri vseh odnosih med staršem in otrokom je treba ves čas iskati pravo ravnovesje.

To je torej prvi korak pri razumevanju svojega uma: da se preprosto začnemo zavedati različnih glasov v sebi. Ko boste začeli razlikovati med njimi, vam bo to takoj pomagalo sprejemati boljše odločitve.

Več o tem, kako naučiti svoj um, da vsak dan najde mir in smisel, preberite v svetovni uspešnici Mislite kot menih.