Kako je Oprah odkrila, da lahko travmatične izkušnje postanejo naša moč
Oprah pravi, da če bi prešteli vse ljudi, s katerimi je opravila razgovor, bi jih bilo več kot petdeset tisoč. In v skoraj štiridesetih letih pogovorov, od prvih intervjujev v Nashvillu in moje pogovorne oddaje pa do danes, je opazila skupni imenovalec: vsi želimo vedeti, da je to, kar počnemo, kar govorimo in kdor smo, pomembno. Brez izjeme jo vsak intervjuvanec, pa naj bo to ameriški predsednik, Beyoncé, mati, ki razkrije bolečo skrivnost, ali pa obsojen zločinec, ki išče odpuščanje, na koncu razgovora vpraša: »Kako mi je šlo?« in ji razbira odziv z obraza. »Sem bil v redu?« jo vedno vprašajo. Želja, da bi nas okolica sprejela in potrdila našo resnico, je enaka pri vseh. Oprah doda, da tudi brez znanstvene podlage ve, da gre le za vprašanje, kako so nas imeli radi.
Kako lahko izkušnje iz otroštva vplivajo na to, da ne znamo postaviti mej
Oprah v knjižni uspešnici Kaj se ti je zgodilo? pove, da so jo kot majhno punčko pogosto tepli. Takrat je bilo telesno kaznovanje nekaj običajnega. Njena babica Hattie Mae je to redno počela; na podeželskem jugu so tako vzgajali otroke. Oprah ni poznala nikogar, ki ga niso tepli. A že pri treh letih je vedela, da to, kar doživlja, ni prav.
Naslednjih štirideset let je vzorec naučene ustrežljivosti – posledica globoko ukoreninjene travme – določal vsa njena razmerja, stike z ljudmi in odločitve. Zaradi dolgoročnih učinkov pretepanja – in nato prisile, da utihne ali se celo smehlja – je bila večino življenja prvovrstna ustrežljivka. Pravi, da če bi jo vzgajali drugače, ne bi potrebovala tako dolgo, da bi se naučila postavljati meje in samozavestno reči ne.
Občutki osamljenosti in nezaželenosti nas spremljajo tudi v odraslost
V knjigi opisuje tudi, kako se iz svojega otroštva najbolj spomni osamljenosti. Njena mama in oče sta bila skupaj samo enkrat, pod starim hrastom nedaleč od hiše, kjer je odraščala njena mama. Devet mesecev po tem edinem srečanju se je rodila Oprah. Od trenutka, ko je to lahko začutila, je vedela, da je nezaželena. Oče sploh ni vedel zanjo, dokler mu njena mama ni poslala mojega rojstnega lista in ga prosila za denar, da bi ji kupila obleko.
Ko je njena babica umrla, so jo vozili med materjo, ki se je preselila v Milwaukee, in očetom, ki je živel v Nashvillu. Ker nobenega od njiju ni dobro poznala, ni mogla pognati močnih korenin ali se povezati z njima.
Njena mama je za petdeset dolarjev na teden delala kot služkinja in po najboljših močeh skrbela za tri majhne otroke. Za nežnosti ni bilo časa. Oprah se je zato vedno trudila, da je ni motila ali ji povzročala skrbi. Mama je bila odmaknjena in ravnodušna do potreb te majhne deklice; vso energijo je usmerjala v golo preživetje.
Naši možgani se prilagodijo na travme, ki smo jih doživeli
Oprah je pri delu z dr. Perryjem, vodilnim strokovnjakom za travme na svetu, odkrila, da so njeni možgani našli način, da se prilagodijo na travme, ki jih je doživela v otroštvu.
V tem dejstvu – v edinstveni prilagodljivosti naših čudežnih možganov – pa se skriva upanje za vse nas.
Kot v knjigi Kaj se ti je zgodilo? pojasnjuje dr. Perry, si lahko na podlagi poznavanja možganov in njihovega odziva na stres zgodnje travme pojasnimo, kako dogodki naše preteklosti vplivajo na to, kdo smo, kako se vedemo in ravnamo.
V tej luči pa si lahko vnovič pridobimo občutek lastne vrednosti in naposled preobrazimo svoje odzive na okoliščine, situacije in odnose. Z drugimi besedami, lahko si izboljšamo življenje.
Če smo kot otrok doživljali travme, kot odrasli ne vemo, kaj si zaslužimo
Oprah je v pogovorih z mnogimi žrtvami travmatičnih dogodkov, trpinčenja ali zanemarjanja ugotovila, da se v otroku takrat začne ukoreninjati globoko hrepenenje po tem, da bi ga nekdo cenil in potreboval; da bi nekomu veliko pomenil. Ne zna postaviti meril, kaj si zasluži. In če tega problema ne razrešimo, pogosto sledi zapleten, frustrirajoč vzorec nasilja, promiskuitete, zasvojenosti in samosabotiranja.
Na tem mestu se začne delo. Izkopati moramo korenine, ki so bile zasajene že davno prej,
preden smo poznali besede, da bi se izrazili.
S pomočjo dr. Perryja je spoznala, da močni občutki strahu ali osamljenosti, ki lahko trajajo samo sekunde ali pa jih prenašamo leta in leta, ostanejo zaklenjeni globoko v možganih. In vsak trenutek gradi na prejšnjih, ko se naši možgani razvijajo in nenehno srkajo nova izkustva, ob tem pa poskušajo osmisliti svet okoli sebe.
Oprah doda, da je vedno čutila resnico v reku, da želod vsebuje hrast, pri svojem delu z dr. Perryjem pa je spoznala tudi, da se moramo, če želimo razumeti hrast, vrniti k želodu.
Travmatične izkušnje lahko pretvorimo v posttravmatsko modrost
Oprah v knjigi pove, da se je kot odrasla oseba naučila videti mater skozi drugačno prizmo – ne kot mater, ki ni skrbela zanjo, je varovala, je ljubila ali kakorkoli razumela, temveč kot mlado dekle, ki je bilo še vedno tudi samo le otrok, prestrašen, sam in brez veščin, s katerimi bi bila lahko ljubeč starš. Zapiše:
Odpuščanje pomeni opustitev upanja,
da bi bila preteklost lahko drugačna.
Vendar ne moremo naprej, če se oklepamo bolečine preteklosti. Vsakdo, ki ga je travma zlomila in zaznamovala, lahko te izkušnje pretvori v posttravmatsko modrost, to pa stori tako, da odpusti sebi in drugim.
To, kar se vam je zgodilo, je lahko vaša moč
Pesnik Mark Nepo, pravi, da je bolečina nujna, da bi spoznali resnico. Vendar ni treba, da bolečina ostane živa, da bi živela resnica.
Oprah pravi, da je z mamo sklenila mir, ko jo je nehala primerjati z materjo, kakršno si je želela. Nehala se je oklepati tega, kar bi moralo biti ali bi lahko bilo. Sprejela je tisto, kar je bilo.
Pravi, da zdaj ve, da se to, kar se nam zgodi, zgodi tudi za nas. In ves ta čas, v vseh tistih trenutkih, smo postajali močnejši. To, kar se nam je zgodilo, je lahko naša moč.
