Kako odpustiti?

Zamera je bolečina, ki sama od sebe v času in prostoru enostavno ne preneha boleti. Včasih se ta bolečina čuti kot žalost, včasih kot jeza ali celo bes, včasih kot nemoč, vedno pa je težka in deluje razdiralno. Tako sem nekoč čutila sama. Nekoč.

Kako zamero odložiti, kako odpustiti?

Gotovo ne tako, da se (v glavi, v besedi ali z odklopom od čutenja) pretvarjamo, da te zamere in bolečine ni. Nasprotno – treba ju je pogledati. Pogled bo (za)bolel, a bo bolel manj, če se ob pogledu na zamero in bolečino zavedamo, da so ti občutki nastali v času, ko smo po svetu hodili z odprtim srcem. Bili smo otroci, ki so se prilagajali, da bi si zagotovili varnost in sprejetost. Lahko smo v odrasli zaljubljenosti slepo verjeli (hoteli verjeti) utvaram, da smo v drugem človeku to tudi našli. Lahko smo presenečeni padli z vozu prijateljstva, ker nam roka ni bila ponujena … Vedno manj je bilo potrebno, da so se zamere in bolečine kopičile, da bi na koncu pristali v zameri do »boga« in življenja – do sebe in svojega življenja.

Ja, pogledati ju je treba – a z empatijo do sebe. Žalosten, besen ali odklopljen je naš notranji otrok, ki išče varnost, sprejetost, spoštovanje. Temu našemu otroku je treba obljubiti, da se bomo kot odrasli učili in naučili, kako ga zaščititi, da se bo počutil varnega. Dopovedati otroku, da ni imel druge možnosti, da je le poskušal najti način, kako preživeti (to je pranagon). In če tega ne bomo znali sami, si bomo poiskali pomoč. Z MANO SI ZDAJ VAREN, OTROK MOJ!

Opremljeni z empatijo do sebe se lahko lotimo spuščanja zamer do »povzročiteljev«. Gre za spuščanje, ki si ga lahko predstavljamo kot splavitev čolnička, ki se po hitri reki oddaljuje od nas. Spustiti namreč ne pomeni odobravanje storjenega, ne pomeni negiranje krivice. Vse to vidimo, o tem imamo mnenje, a kot odrasla in zavestna oseba smo opremljeni z empatijo do sebe in znamo »najprej sebi nadeti masko«, kot nam je zapovedano v letalu. Tako opremljeni lahko zamere naložimo v čoln – in spustimo po reki. Spuščanju lahko sledita oprostitev in razumevanje. Spuščanje se lahko pretvori v ponovno povezanost, ni pa nujno.

Šele ko se (na)učimo lepo delati s seboj, lahko »povzročitelje« naših zamer pogledamo z empatijo. Največkrat bomo uzrli enako ali še bolj ranjene notranje otroke, kot so naši. To dejanj ne opravičuje, jih samo pojasnjuje. Zato spustimo in morda celo odpustimo, da ne bo treba našim otrokom in našim bližnjim spuščati še naših starih bolečin in zamer!

Ko spustimo po reki dovolj čolničkov, se v srcu ustvari svetel prostor, v katerega se naselijo veselje, zdravje, prijateljstvo in ljubezen.

Več o tej temi lahko poslušate v oddaji Ah, ta leta!, kjer je o odpuščanju in čustveni osvoboditvi govorila avtorica članka, Danica Vidmar.