Kako se v resnici počutijo ljudje, ki so odvisni od drame?

Predstavljajte si, da ljudje, ki so odvisni od drame, po svetu hodijo v težkem dežnem plašču, ne glede na letni čas in podnebje. Toda namesto dežnega plašča ti ljudje hodijo naokrog z vseprisotnimi življenjskimi iz¬kušnjami, kot so pomanjkanje nadzora, polno napetih in ekstre-mnih trenutkov, občutka samote, nelagodja in otopelosti.

Kot si lahko predstavljate – ali kot veste, če ste to vi –, tako res ni lahko živeti. Pa podrobneje poglejmo, kako se lahko odvisnost od drame izraža na splošno, da bi razumeli breme, ki ga to pred­stavlja za odnose te osebe ter njeno umsko in telesno zdravje.

»Zdi se mi, kot da ne morem nadzorovati svojega življenja!«

Številni, ki so odvisni od drame, menijo, da nimajo nadzora. Po­čutijo se, kot da nimajo nadzora nad tistim, kar jih obdaja, in nad samimi seboj ter svojim lastnim umom in čustvenimi odzivi na dogodke. Zdi se, da jim življenje ne daje možnosti, vse na svetu se zaroti proti njim in počutijo se, kot da so zakopani v pesek pet metrov globoko.

In njihov odziv na te občutke je tako samodejen, da se zdi, kot da ga vnaprej določijo zunanje sile.

Seveda nihče ne more nadzorovati številnih dogodkov in oko­liščin v naših življenjih, vendar ljudje, odvisni od drame, menijo, da imajo veliko manj nadzora.

»Kot čajnik, v katerem bo vsak trenutek zavrelo«

Intenzivnost je za ljudi, ki so odvisni od drame, velikokrat kot nepopustljiv občutek nujnosti – če je odsotna, se zdi nekaj na­robe. Da bi poudarili ta občutek, si ustvarijo življenje, prepol­no obveznosti, projektov in rokov, ki med sabo tekmujejo. Celo vsakdanja opravila so polna te intenzivnosti, da se še najbolj pre­prosta opravila zdijo kot težka in naporna.

Od zunaj se zdi, kot da vse povozijo, premagajo vsakogar s svojo hitro in mrzlično energijo. Znotraj osebe pa se ta intenziv­nost zdi kot gonilna sila, ki vse prebije, hitra, kaotična energija, ki prežame vsako besedo in dejanje.

Lahko se zdi, da bodo umrli, če bodo upočasnili, če bodo umaknili nogo s plina.

»Nikoli, najboljši, najslabši, popolni«

Odvisniki od drame na vse gledajo skozi povečevalno steklo. Ekstremno razmišljanje, napihovanje dogodkov in njihovega pomena, ter čustva, ki jih povezujemo z njimi, jih vodijo v pre­tirane odzive.

Tisti, ki so odvisni od drame, se običajno počutijo, kot da so preplavljeni z nečim, česar niso zmožni obvladati. Vsakodnevni incidenti se zdijo zelo pomembni, njihov jezik odraža te eks­treme, kajti pri opisovanju izbirajo besede, kot so vedno, nikoli, poraz, absolutno, najboljše, najslabše, popolno, katastrofa, uni­čeno, nemogoče, vse, in tako naprej.

Z iskanjem in ustvarjanjem ekstremnih položajev lahko upravičijo močne občutke – kot če bi našli dovolj velik zabojnik, da bi vse spravili vanj in bi s tem upravičili velikost.

»Nihče mi ne krije hrbta«

Številni, ki so odvisni od drame, se počutijo, kot da po svetu hodijo sami.

Z občutkom zapuščenosti in osamljenosti je neločljivo pove­zano tudi nezaupanje, da bi jih lahko kdor koli podprl ali jim stal ob strani. Ta občutek osamljenosti se zlahka sproži zaradi dejanj drugih ljudi, kar velikokrat razumejo kot zapuščenost. Ta pogosta izkušnja vodi do prizadeto­sti, ki ji rečemo bolečina izoliranosti.

»Na obzorju je zagotovo nekaj slabega«

Ena od značilnosti življenja z odvisnostjo od drame je nenehno nelagodje, kakor da bo šlo vedno kaj narobe. To povzroča občutek, da je nenehno tre­ba biti na preži; tisti, ki so odvisni od drame, vedno pazijo, iščejo neznane sile, ki v njih vzbujajo tesnobo. Od zunaj je to nelagodje otipljivo; a znotraj postane središče pozornosti.

Od znotraj se zdi, kot da oseba, odvisna od drame, poskuša pripisati dogodkom večji pomen in razvozlati ta občutek nelagodja. Skušajo krmariti med grozečim nelagodjem in domnevno nevarnostjo sproščenosti. Sproščenost razumejo kot nezaščitenost, kar lahko pomeni, da so nepripravljeni na naslednjo slabo stvar.

Za osebe, ki so zasvojene z dramo, postane intenzivnost dra¬me način spoprijemanja.

Njihovo življenje je nenehen krog krize, kaosa in kronično visoke ravni stresa. Morda se nikoli ne bodo mogle sprostiti, ne da bi se sprožil notranji alarm, ki bi v njih v trenutku povzročil kaos. Drama je vznemirjenje, razburjenje, pretiravanje, izbruh, nemir in zdravilo, da se počutijo žive v odnosu do otopelosti notranjega in zunanjega sveta.

Dr. Lyons v knjigi Odvisni od drame podrobno razčleni to prema­lo razumljeno odvisnost in ponudi zbirko pre­prostih vaj za okrevanje in zdravljenje.