Matthew McConaughey o manj uhojenih poteh, iskanju sebe in samoti
Matthew McConaughey je v knjigi Zeleni val zbral zgodbe, spomine in življenjske lekcije, ki jih je nabiral skozi leta. Ne piše kot igralec, ki bi želel deliti recept za uspeh, temveč kot človek, ki ga zanimajo vprašanja, s katerimi se prej ko slej sreča vsakdo: kako najti svojo pot, kako ugotoviti, kdo v resnici smo, in kako ostati zvest sebi v svetu, ki od nas nenehno zahteva pozornost.
Spodaj objavljamo tri odlomke iz njegove knjige: o manj uhojenih poteh, o tem, da sebe pogosto najdemo skozi vse, kar nismo, in o trenutkih samote, v katerih lahko med vsem hrupom znova zaslišimo svoj notranji glas.
Naj bodo Matthewove besede povabilo, da se za trenutek ustavite in na svoje življenje pogledate z nekoliko drugačne perspektive.
Makadamske ceste in avtoceste
Za nekatere ljudi manj uhojena pot ni makadamska, ampak je avtocesta.
Robert Frost je imel prav.
Izbrati manj uhojeno pot je lahko odločilno. Ampak ta ni nujno tista, na kateri je najmanj prometa.
Lahko je pot, ki smo jo sami manjkrat izbrali.
Introvertiranci morajo včasih iz hiše, v svet, v javnost.
Ekstravertiranci morajo včasih ostati doma s knjigo.
Včasih moramo ven, včasih pa vase.
So dnevi, ko je naša manj uhojena pot samotna gozdna cesta. In so dnevi, ko je vožnja s podzemno železnico v največji gneči.
Postopek izključevanja in iskanja identitete
Prvi korak pri opredeljevanju svoje identitete običajno ni vem, kdo sem, ampak vem, kdo nisem. Postopek izključevanja.
Preveč možnosti izbire lahko iz vsakogar od nas naredi tirana, zato se je bolje znebiti vsega tistega, kar nas ovira pri iskanju sebe.
Ko zmanjšamo število neuporabnih možnosti, sčasoma skoraj po naključju najdemo več možnosti, ki pa so uporabne.
Težko je ugotoviti, kdo smo. Najprej se moramo znebiti vsega, kar nismo, pa se bomo našli.
Zakaj vsi potrebujemo malo odklopa
Razmerje med hrupom in sporočilom. Bolj kot kadar koli nas bombardirajo nenaravni dražljaji. Umakniti se moramo pred senzoričnimi inputi, da lahko znova zaznamo signale svojih psihičnih procesov v ozadju.
Ko utišamo hrup, signali postajajo jasnejši; spet se lahko slišimo, spet lahko srečamo sami sebe.
Čas, preživet sam s seboj, poenostavi srce.
Spomini se vrnejo, znova si oblikujemo mnenja. Spet srečamo resnico in ta nas uči, kako varno pristati, kadar se poženemo za sanjami; daje nam vedeti, da v svojem stanju nismo osamljeni, samo sami. Naš nezavedni um se ima šele zdaj priložnost razkriti, zato ga lahko znova zagledamo. Sanja, zaznava in razmišlja v podobah, ki jih šele zdaj lahko vidimo.
V tej samoti lahko začnemo razmišljati v podobah in uresničevati, kar vidimo. Naša duša spet postane anonimna in zavemo se, da smo obsojeni na družbo ene osebe, ki ji nikoli ne moremo uteči: sebe.
Sokratski dialog je lahko grd, boleč, samoten in težak, lahko vzbuja krivdo. Ob tej mori potrebujemo ščitnik za zobe, da si čekanov ne obrusimo v čepe, ko ležimo v hladnem znoju groze. Prisiljeni smo se soočiti sami s seboj. In to je dobro. To trpljenje si več kot zaslužimo, prigarali smo si ga.
Čista vest je najboljše vzglavje, in ne glede na to, s kom si delimo posteljo, vsako noč spimo sami s seboj.
Lahko odpustimo ali pa se naveličamo. In v tem je odgovor evolucije. Ker ne moremo nikamor pobegniti, se moramo spoprijeti sami s sabo. Vse tisto, kar vsak dan potlačimo, se požene iz živalskega vrta v nas in začne divjati naokoli. Naš jaz se mora spopasti z vsem, kar mu takrat pride naproti, in se odločiti med nočem več ali naj gre mimo.
Kakor koli že se odločimo, ob tem zrastemo.
Sami s seboj smo. Za vedno smo sebi edina družba. Poskrbimo zase in se znova spravimo sami s seboj. Nato se vrnimo v civilizacijo, ker zmoremo zdaj bolje poskrbeti za svoje želje. Zakaj? Ker smo si vzeli čas zase.
Zeleni val je svetovna uspešnica z navdihujočimi spomini oskarjevca, ki s svojo neomajno iskrenostjo, redko modrostjo in življenjskimi preizkušnjami spreminja življenja milijonov bralcev ter razkriva pot do bolj izpolnjenega življenja.



