Melita Kuhar svetuje: spoštujmo svojega otroka
O tem, kako vzgajati naše potomstvo, kako mu postavljati meje in mu izražati ljubezen, sem veliko opisovala v moji drugi knjigi Iskreno o vzgoji in najstnikih. O vzgoji govorimo predvsem v formativni dobi, to je od približno enega leta ali leta in pol do nekako šestega ali sedmega leta starosti. To je razvojna faza, znotraj katere starši postavite močne temelje bodoče osebnostne strukture, ki temelji na otrokovem temperamentu in značaju, ki ga je prinesel s seboj na ta svet.
Vi, starši kot odrasle osebe, ki ste skreirale to čudovito bitje, v svojega otroka skozi proces vzgoje vtisnete moralni kompas, omejitve, samoregulacijo hipnega zadovoljevanja potreb in vsega kar se bo kasneje v odraščanju izkazalo za izjemno pomembno.
Sama vedno iskreno poudarjam, da otrok potrebuje neskončne količine naše starševske ljubezni, da ga sprejemamo točno takšnega kot je, da ga cenimo in spoštujemo, obenem pa mu nudimo za oblikovanje zdrave, sočutne in samozavestne osebnosti določene omejitve.
Pogosto dobim od staršev v Svetovalnici vprašanje zakaj otrok potrebuje meje in da če mu jih damo, da bomo otroku onemogočili razvoj vseh njegovih potencialov. Dilema in strah ima nekaj zrnc soli, a kot sama poudarjam in svetujem mojim staršem, je pomembno zavedanje in učenje veščin komunikacije do otroka.
Zakaj? Ker ko na primeren način omejimo zahteve in ideje otroka, poskrbimo za njegovo varnosti. Pri tem ne mislim zgolj na fizično varnost kot so navodila »ne vtikaj prstka v vtičnico«, »glej na cesti levo in desno pa spet levo na prehodu za pešce« ali »ne dotikaj se vroče pečice« in podobne prepovedi.
Zagotovo tovrstne prepovedi in opozorila vsi starši podate svojim nevednim otrokom, saj ne morejo še vedeti, da je elektrika nevarna, da je prečkanje ceste brez prehoda in ne da bi se prepričali, da je varno prečkati cesto lahko smrtno nevarno početje, da se lahko otrok na vroči pečici močno opeče in poškoduje.
Evo, na podoben način vam lahko dokažem, zakaj naša ljuba deca potrebujejo na primeren način izražene omejitve, saj jim tako lahko omogočimo VARNO raziskovanje sebe, svoje okolice in odnosov, ki jih seveda že oblikujejo do nas, do sovrstnikov v vrtcu, do drugih otrok na igrišču in podobno.
Ko se otrok počuti varnega, lahko vse svoje energije, kreativne moči, iskanje rešitev in postavljanje za sebe v socialnih interakcijah z vrstniki, osredotoči na razvijanje svojih potencialov. S tem sem dokazala, da paradigmo »če otroku dam mejo, bo jezen na mene in se ne bo v redu razvil« lahko podremo in ovržemo, saj je ravno nasprotno.
Dala vam bom še en primer. Večina nas odraslih je opravila izpit za cestno prometne predpise kajne? Kaj pa so to v resnici? So zbirka omejitev in prepovedi o vedenju na cesti in v prometu, kajne? Če se jih ne bi držali, bi že zdavnaj vsi bili mrtvi zaradi nevarnih prometnih nesreč, da ne govorim, koliko ljudi bi mi pomorili na prehodu za pešce, če ne bi upoštevali meje, da ko imamo kot vozniki rdečo luč na semaforju, moramo ustaviti vozilo, da lahko pešci varno prečkajo prehod.
Bi se strinjali z mano?
Človeški možgani so narejeni tako, da potrebujejo urejeno strukturo in meje, torej določene zapovedi, kot jih je kreiral razvoj človeka kot socialnega bitja, ki živi v določenih družbenih skupnostih. Brez omejitev bi naši možgani eksplodirali, če se izrazim figurativno oziroma bi neprestano bili kot osebnost v neprestanem stanju strahu, tesnobe, moralna igla v našem osebnostnem kompasu bi divjala na vse strani, kar bi nas kot osebo držalo v neprestani napetosti.
Popolnoma enako se dogaja našim otrokom, ko starši ne razumejo, zakaj so potrebne določene omejitve. Ko jih otroku podamo in mu jih spoštljivo razložimo, to ne pomeni, da ga nimamo radi. Pomeni ravno nasprotno! Ker ga ljubimo, mu omogočimo varen osebnostni razvoj skozi določene omejitve.
Zakaj je pomembno, da svojega otroka spoštujemo in mu to tudi pokažemo, ko mu prisluhnemo, ga ne sodimo in ne kritiziramo kar naprej, ko naredi kaj po svoje?
Spoštljivo in odločno mu razložimo kaj od njega želimo ali zahtevamo, opredelimo tudi naše vzroke, torej zakaj je pomembno, da se ravna po naših navodilih.
Vem, morda sedaj mislite, zakaj bi na dolgo triletniku razlagala zakaj od njega zahtevam, da si umije rokice, ko se vrnemo z igrišča domov.
Da, potrudite si in mu na dolgo in široko razložite kaj vse za ene majhne bakterije ima na rokicah, da jih lahko speremo z milom, da lahko potem brez strahu da prstek v usta, če je zamišljen ali če za večerjo poje kakšen košček jabolka ali banane z roko.
Vidite, kako enostavno in zabavno je, ko lahko otroku, ki ima neskončno domišljijo, na šaljiv način razložimo zakaj je potrebno upoštevati našo zahtevo oziroma omejitev, da si vedno, ko vstopi v dom, temeljito umije rokice z milom. Da, ta izjemno pomembna navada mu bo ostala za celo življenje in menim, da res ne more škoditi. Bi se strinjali z menoj?
Primerov je nešteto. Uporabite domišljijo, razmislite kako na spoštljiv in topel način otroku približati določene pomembne omejitve, ki bodo ogrodje za njegovo varno oblikovanje in razvoj osebnosti skozi najstništvo in kasneje, v odrasli dobi. Saj poznate tisti rek: »Kar se otroček nauči, bo kot odrasel vedel in upošteval«.
Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.
