Porajajoča se ženska: kako se nehati prilagajati in sprejeti svojo moč

Materinska rana je bila vse doslej slepa pega ženskega opol¬nomočenja. Tej temi smo se izogibale celo najbolj napredne ženske. Zdravljenje materinske rane je naslednja stopnja feminizma, saj deluje kot osrednji del naših najzahrbtnejših oblik samoomejevanja, tistih skrajno subtilnih in nevidnih načinov, na katere se zadržujemo v ozadju, da bi si zagotovi¬le ljubezen, varnost in pripadnost. Ti zahrbtni samoomeju¬joči vzorci se že stoletja prenašajo med materami in hčera¬mi. ZDAJ je čas, da začarani krog prekinemo.

Dolgotrajna podrejenost in razpoke v sistemu

Zgodovinsko gledano so bili dečki od očetov odvisni, le dokler niso sami postali glava lastne družine, odvisnost de­klic, mater in žena od očetov/soprogov pa je ostala doži­vljenjska. Stari angleški pregovor pravi: »Moški je sin, dok­ler se ne oženi, hči pa ostane hči do konca življenja.« Skozi zgodovino je obveljala rodbinska ureditev, da so ženske močne zgolj zaradi moških zaščitnikov, zato je bil razvoj čvrste ženske solidarnosti in skupinske enotnosti zelo ome­jen, saj je vladala iluzija, da lahko razredni in rasni privilegi­ji zaščitijo bele ženske pred sovražnim vedenjem.

Nahajamo se v posebnem obdobju, ko se preobračajo mnoge od opisanih patriarhalnih ureditev, ki so se začele premikati v preteklih desetletjih.

Ko začnemo zdraviti materinsko rano

Ženske zdaj predstavlja­jo večino odraslih z univerzitetno diplomo, odločajo se za manj otrok, če se zanje sploh odločijo, in zasedajo več poli­tičnih položajev kot kdaj prej. Pa vendar so naše pravice do razmnoževanja še vedno nenehno ogrožene, temnopolte ženske še vedno v rekordnih številih umirajo pri porodu, staroselke še vedno izginjajo, večinski delež revnih pa še vedno predstavljajo nebelke.

Nahajamo se na točki v času, ko se številne ženske zdra­vijo in postajajo netolerantne do toksičnih sistemov, ka­tere se odločajo puščati za seboj, pa naj gre za zapuščanje primarnih družin, organizacij, podjetij, cerkva ali skup­nosti. S tem ko zdravimo materinsko rano, postanemo bolj neustrašne, prekinjamo status quo, začenjamo težavne po­govore, vemo, kdaj oditi, zavračamo podpiranje disfunk­cionalnosti in ustvarjamo lastne sisteme podpore, ki na prvo mesto postavljajo nas in druge ženske.

Suverenost in notranja uglašenost

S soočanjem z bolečino v sebi in s tem, ko preobrazba postane naš novi način življenja, prenehamo projicirati neizpolnjene potre­be po navezanosti na okoliščine ali posameznike. Postane­mo bolj suverene, ločene in edinstvene. Bolj smo ukore­ninjene v resničnosti ter bolj povezane s seboj in z višjim pretokom v sebi. Čutimo manj stremljenja, potiskanja ali siljenja in več globoke 'uglašenosti' z lastno resnico. V sebi zaznavamo višjo modrost in je nič več ne zamenjujemo s patriarhalnimi smetmi, ki smo se jih naučile o sebi.

Strah pred izgubo odnosov

Nekaj, kar Bethany Webster, avtorica knjige Notranja mati, največkrat sliši od žensk, je, da se boji­jo, da bodo s svojo resnično pristnostjo poškodovale svoje odnose; sem spadajo odnosi z romantičnimi partnerji, pri­jatelji, sodelavci in družinskimi člani.

Ženske se sprašujejo:

• »Ali moj zakon zmore preživeti z mojim resničnim ja­zom?«
• »Ali bom z iskrenostjo poteptala partnerja?«
• »Ali bom izgubila najboljše prijatelje, če postanem, kdor želim biti?«
• »Ali se mi bo družina odrekla, če se jim predstavim v resnični luči?«
• »Ali bom lahko obdržala službo, če določenih stvari ne bom več dopuščala?«

Strah pred izgubo odnosa je grožnja, s katero nas patri­arhat zadržuje. Ostajamo tihe, iz muhe delamo slona, ma­nipuliramo, da dosežemo svoje, prikrojujemo resnico in zadržujemo lastno rast v znak nekakšne zvestobe. Zaradi navedenih vzorcev se nikar ne obsojajte ali krivite. To so le mehanizmi za preživetje, ki se prenašajo med generaci­jami z namenom ohranjanja moške nadvlade, in k njim bi bilo treba pristopiti s sočutjem do sebe. Zdaj je nujno, da dozorimo, jih prerastemo in stopimo v nov odnos z lastno resnico in močjo.

Ženska neskaljena iskrenost je velikanski dar za patriarhat.

Biti posameznica – pravica, ki je nekoč ni bilo

Ko v odnosih prenehamo pretirano delovati, dobimo ogromno količino energije za lasten razvoj. Obenem tudi druga oseba dobi nazaj svojo moč za predelovanje svojih lastnih čustev, ki jih lahko uporablja za svojo preobrazbo. Sprožilci so ključnega pomena za zdravljenje, pripadajo pa osebi, v kateri se je sprožitev zgodila – so kot ključ do vrat, ki se nahajajo v njih samih. Njihova pot je, da sprožilec uporabijo za odklepanje večje svobode v sebi. Sami se mo­rajo odločiti, ali bodo priložnost sprejeli ali ne.

Biti po­sameznica pomeni imeti pravico do vseh vrst čustev in občutkov, ki si zaslužijo spoštovanje, četudi se drugi ne strinjajo. Biti resnična posameznica je bila svoboščina, ki si je večina naših babic in prababic preprosto ni mogla privoščiti.

Več o tem, kaj je materinska rana in kako jo zaceliti, pa preberite v uspešnici Notranja mati.