V resnici smo darilo temu svetu

Ko si upaš sijati, ne svetiš le zase.

Živeti svojo resnico v današnjem svetu je pogumno dejanje. Še vedno živimo v času, ko osemdeset odstotkov ljudi ne živi v skladu s svojo notranjo resnico. Izgorelost in izčrpanost ostajata največji težavi sodobne družbe, medtem ko samomorilnost med mladimi žal še naprej narašča.

Veliko ljudi preprosto ne prosi za pomoč. Ne zato, ker je ne potrebujejo, temveč ker ne verjamejo, da smejo. Ker so bili že tolikokrat v življenju razočarani, prizadeti in preslišani. Vprašamo se: kdo je kriv? A vsaka sodba jemlje moč – nam in drugim. Napad postane obramba.

Zameriti razočaranim in jeznim ljudem je težko. Od prvega dne na tem svetu nas namreč učijo, kako se oddaljiti od sebe, se prilagoditi in »pasati« v okvir družbe. In ko nekdo sije premočno, obstaja tiha grožnja, da bo izključen, saj bi lahko ogrozil varnost tistih, ki so se naučili zatreti svojo svetlobo.

Spomnim se, kako sem visoko noseča prala in likala male otroške oblekice za svojo dojenčico ter ob tem poslušala Abraham Hickse. Njihove besede so se globoko uskladile z mojo notranjo resnico. Čutila sem jih v vsaki celici svojega telesa. Bile so kanalizirane, zato so dolgo ostale moja skrivnost.

Na dopustu sem požirala njihovo knjigo Prosite, dano vam je. Zame je ostala ena tistih prelomnih knjig – tista, ki jasno razmeji življenje pred njo in po njej. V njej te vodijo skozi dvaindvajset praktičnih, ganljivih in igrivih vaj, ki ti pomagajo izboljšati vsa področja življenja. Verjamem, da so mi omogočile čudovito porodno izkušnjo in bile navdih za mojo osebno misijo, ki jo danes živim – »Praznuj življenje«. Vključene so v moj vsakdan, v moje življenjske izzive in radosti.

Ena njihovih največjih resnic me je globoko zaznamovala:

Ne manifestiraš tega, kar misliš. Manifestiraš to, kar si.

Ko sem se čustveno dvigala po lestvici občutij, sem se postopoma vračala k svojemu viru. Moje misli so bile najprej težke: »Nisem dovolj vredna, da prosim za pomoč. Nemočna sem. Prepozno je. Prestara sem.«

Potem pa so se začele obračati: »Jaz sem jezna. Tega ne dovoljujem več. Jaz sem dovolj. Ne le dovolj – jaz sem darilo temu svetu.«

In vmes še cel vrtiljak čustev. Ampak korak za korakom sem se začela spominjati, kdo sem.

Verjamem, da si najbolj solidaren takrat, ko živiš svojo resnico. Ko si dovoliš sijati. Ko si v stiku z božanskim delom sebe, ki ve, da si darilo temu svetu. In ko to začutiš, veš, da niso posebni samo tvoji darovi – posebni so darovi vseh ljudi. Ko imaš poln kozarec, lahko daš žejnemu piti. Ne iz dolžnosti, temveč ker veš, da je tvoj vir ljubezni in ustvarjalnosti neusahljiv in dostopen vsem.

Kaj bi se zgodilo, če bi dvignili standarde solidarnosti? Če se ne bi toliko bali sijati in biti to, kar smo v resnici? Če bi v vseh ljudeh – ne glede na njihovo zunanjo podobo, besede ali prepričanja – uzrli Boga, ki nas spominja, da smo vsi eno?

Izzivi, s katerimi se soočajo mladi, nas opominjajo, da bo treba medgeneracijske krone vzeti s svojih glav in pogledati vase. Carl Gustav Jung je zapisal:

»Najhuje, kar lahko starši storijo otrokom, je, da jim predajo svoje neizživeto življenje.«

Ta misel me je globoko zadela.

Najbolj ganljiv trenutek mojega življenja je bil, ko so mi prvič položili mojo hčerko na prsi. V tistem trenutku sem dojela, da če resnično verjamem, da je ona darilo temu svetu, ji to lahko pokažem le tako, da to resnico tudi sama živim.

Ne glede na to, kako strašno se včasih zdi, vem, da življenje, ki ga je vredno praznovati, ni popolno. Je pa iskreno. Pogumno. Ljubeče. Pretočno in živo.

V vseh nas živi ustvarjalec, poklican s posebnim namenom. Zato izživi svoje »odre življenja«. S tem boš prižgal v svetu tisto najpomembnejšo iskro – svojo iskro življenja. Iskro upanja. Zase, za nemočne mlade duše in za osamljene starostnike, ki hrepenijo po svetlobi.

Svet ne bi bil enak brez tvoje prisotnosti. In tudi če danes še ne verjameš, da si darilo temu svetu – si podari izkušnjo knjige. Morda skriva točno tista darila, ki jih v tem trenutku potrebuješ.

Če vas je ta zapis nagovoril, si podarite knjigo, Prosite, dano vam je, ki bo podprla vaš notranji sijaj.