Zakaj je pomembno, da se pri zdravniku postavite zase in zahtevate oskrbo, ki si jo zaslužite

Priljubljena ameriška zdravnica dr. Elizabeth Comen pravi, da se moramo ženske nehati opravičevati za svoje zdravstvene potrebe in začeti postavljati vprašanja, ki vodijo k boljšemu razumevanju, zdravju in življenju. Vprašati se moramo, kako razviti odnos s svojim telesom, ki ne bo le prijeten, ampak tudi radosten; kako vedeti, kdaj nekaj ni v redu, in kako zagovarjati svoje potrebe, ne pa se opravičevati zanje; kako krmariti v zdravstvenem sistemu, ki nikoli ne bo popoln, a bi lahko bil boljši; kako biti enako odločni, informirani in prepričani o oskrbi, ki si jo zaslužimo v zdravniški ordinaciji, kot na preostalih področjih svojega življenja.

V uspešnici Vse je v njeni glavi pravi, da se zaveda, da so ženske v medicini številčno zastopane bolj kot kadar koli doslej. Leta 2022 so ženske sestavljale skoraj 57 odstotkov vseh kandidatov za vpis na ameriške medicinske fakultete in skoraj 38 odstotkov vseh delujočih zdravnikov je žensk. To je izjemen dosežek, če upoštevamo, da je bilo leta 1990 vseh zdravnic le 28 odstotkov – ali da harvardska medicinska fakulteta, najprestižnejša v Združenih državah, do leta 1945 študentk sploh ni sprejemala.

Toda postopno vključevanje žensk v medicino ni odpravilo temeljne ideologije, ki je nekoč ženskam odvzela pravice in spodkopala celostne zdravilne prakse – tiste, ki so bile nekoč njihova domena in njihova moč.

Nevidna dediščina starih ideologij

Zgodnja ločnica med zdravniki, ki so prakticirali sodobno medicino, in tako imenovanimi neregularci, ki se niso – ločnica, ki je množično spodrinila številne zdravilke in babice –, se je od takrat še utrdila in razrasla v vrsto togih, skoraj nepremostljivih binarnih delitev. Znanstveno ali homeopatsko. Zahodnjaško ali vzhodnjaško. Tradicionalno ali eksperimentalno. In da, moško ali žensko, in na tem področju še vedno zmaguje moško. Zaradi vse večje enakosti spolov v medicinski praksi se medicina sama ni feminizirala.

Zdravstvena stroka je pravzaprav še vedno prostor, kjer bolj »ženski« vidiki medicine – osebi prilagojena oskrba, odnosi z bolniki, negovanje, preprečevanje konfliktov in celostni življenjski pristop za dobro počutje, ki presega zgolj zdravljenje bolezni – ostajajo podcenjeni.

Ko je pacient obravnavan kot stvar, ne kot človek

Med raziskovanjem za knjigo Vse je v njeni glavi je dr. Comen naletela na študijo ameriških nacionalnih inštitutov za zdravje iz leta 2009, ki je potrdila že dolgo znano dejstvo: v povprečju ženske raje delajo z ljudmi, moški pa s stvarmi.

Takrat jo je prešinilo, da naša sodobna medicina, v kateri se zdravniki že zgodaj usmerijo v specializacije, osredotočene na en sam sistem ali del telesa, paciente prepogosto obravnava kot stvari, ki so se pokvarile in jih je treba popraviti – namesto kot ljudi, ki potrebujejo celostno oskrbo. To je problem, pa ne zgolj zaradi občutkov, ki jih ob tem doživljajo bolniki sami:

Koliko diagnoz je napačnih, ker se zdravniki osredotočajo le na tisto, kar se zdi pomembno samo za njihovo področje specializacije, in ker so omejeni na petnajstminutne obravnave posameznih pacientov, tako da spregledajo medsebojno vplivanje telesnih sistemov ali se celo ne zmenijo zanj?

Pa vendar sedanji sistem nagrajuje ta enoumni pristop v medicini. Ne gre le za ameriški sistem zdravstvenih kartotek in obračunavanja zavarovanja, ki paciente zreducira na vrsto računalniških kod (ali, kar je še huje, dovoljuje, da zdrsnejo skozi razpoke med njimi, če njihovih simptomov ni mogoče enostavno razvrstiti). Zdravniki napredujejo in postanejo znani zaradi znanstvenih dosežkov – od odkritij molekul in genov do razvoja inovativnih terapij, ki pridejo na naslovnice časopisov, kot sta New York Times in CNN.

Kaj bi se zgodilo, če bi cenili skrb, empatijo in človečnost?

Nihče pa ne napreduje samo zaradi prijaznosti, empatije ali tega, da se bolniki počutijo videne. Najbolj ekstravagantne pohvale in nagrade so po tej paradigmi rezervirane za zdravnike, ki paciente sploh redko vidijo – ali pa jih vidijo kot postranske igralce v zgodbi o znanstvenem odkritju.

Pa vendar ni nujno, da je tako. Za vsak absurd ali pristranskost, ki še vedno ostaja v sistemu, obstajajo zdravniki, ki si prizadevajo, da bi ga odpravili, razgradili in namesto njega zgradili nekaj boljšega. Predstavljajte si, kaj vse bi lahko dosegli, če bi ta model prerasel v gibanje mnogih.

Zahtevajte oskrbo, ki si jo zaslužite

Dr. Comen pravi, da si najbolj od vsega želi, da bo knjiga ženskam dala moč, da bodo zahtevale oskrbo, ki si jo zaslužijo. Tudi v nepopolnem sistemu nas opolnomoči razumevanje, kako ta deluje: kako najbolje komunicirati z zdravstvenimi delavci, kako čim bolje izkoristiti tiste petnajstminutne obiske pri zdravniku, kako prepoznati kategorije, v katere vas bo sistem neizogibno razvrstil, in delovati znotraj njih.

Naj vas ne bo strah postavljanja vprašanj o samem sistemu: Kaj lahko realno pričakujete, da boste naslovili v enem srečanju? Kako pridete najbolje v stik z zdravnikom, ko potrebujete hiter odgovor? In naj vas še pred obiskom zdravnika ne bo strah vprašati same sebe, kaj vas resnično skrbi v zvezi z vašim telesom – ne o tistem, za kar menite, da bi vas moralo skrbeti, in ne o tistem, za kar menite, da bo vaš zdravnik lahko najbolj priročno in najenostavneje obravnaval.

Če se vam zdi, da je vašemu zdravniku neprijetno ali se mu mudi, si poiščite drugega. Če pa imate ob zdravniku občutek, da vam zaupa in vas spoštuje, mu vrnite te občutke: odkrito povejte, zakaj ste prišli, in mu zaupajte, da vam želi pomagati.

Več o resnicah in lažeh o ženskem telesu, ki jih je nekoč učila medicina, in zakaj je to pomembno še danes, pa preberite v knjižni uspešnici Vse je v njeni glavi.