Zmoremo, tudi ko je težko
Če opazujemo svoje življenje, lahko ugotovimo, da imamo vsi boljše in slabše dneve, tedne, mesece, leta … Življenje poteka kot sinusoidna krivulja; tak potek je naraven in normalen. In dogaja se nam vsem. Pomembno je, da vemo, da krivulja poteka dol in gor.
Zavedanje dejstva, da življenje torej poteka kot sinusoidna krivulja, nam lahko pomaga takrat, ko pridejo slabši dnevi, ko se ne počutimo najbolje ali ko nam stvari ne tečejo po načrtih. To zavedanje oziroma znanje nam da motivacijo in upanje, da po padcu pride vzpon. Prepričana sem, da ste že slišali, da neko dno ni dno, ampak le prostor in možnost za odriv navzgor.
Ne glede na strategijo, ki jo izberemo, da gremo naprej in spet navzgor, je pomembno, da ta strategija deluje za nas. Na cilj lahko namreč pridemo na več različnih načinov. In na koncu je vseeno, kakšno pot smo izbrali.
Zato velja raziskovati, kaj deluje bolje za nas. Kaj deluje uspešneje in hitreje (čeprav po navadi hitrih poti navzgor ni)? Kje se počutimo bolje? Od palete možnosti metod dela na sebi, raziskovanja poti in poglabljanja je bila zame ključna ugotovitev, da zmorem. Da zmorem, tudi ko je težko.
K temu zavedanju mi je močno pomagala tudi knjiga Glennon Doyle Neukrotljiva.
Naj vam nekaj zaupam. Moje življenje navzven deluje zelo dobro. Narava me je obdarila z mišicami in športno postavo, kodrastimi lasmi, zelenimi očmi … Skozi leta sem razvila občutek za delo z ljudmi, učim pilates, pomagam hrbteničarjem, mamicam po carskem rezu, vodim skupinsko vadbo … Imam super službo, ki me osmišlja, v kateri res uživam in sem zanjo tudi dobro plačana. Moja miselna naravnanost je precej natrenirana. Um treniram že dvajset let, saj sem pri dvaindvajsetih letih zbolela za avtoimuno boleznijo, ki me je hitro potisnila v delo na sebi. Tudi kot otrok sem navzven imela vse. Spomnim se soseda, ko je bolj potihoma, a še vedno dovolj glasno, da sem ga slišala, rekel: »Blagor enim, ki imajo vse.«
A naj povem, da je to moj zunanji svet. In naj povem in poudarim tudi to, da je moj notranji svet enako pester kot tvoj. Da je zahteven. Da tudi jaz večkrat padem na dno. Da se skoraj vsak dan sprašujem, kako naprej. Včasih se počutim depresivno. Včasih se mi res ne da pospravljati, ne najdem volje. Velikokrat ne zmorem pomagati otroku, kot bi si želela, ker preprosto nimam več energije. Imam kronično doživljenjsko avtoimuno bolezen. In zaradi tega sem že dvajset let na hormonski terapiji. Padla sem v zgodnjo menopavzo. Izguba hormonov pri mojih dvainštiridesetih že načenja mojo osteoporozo, da drugih pripadajočih težav niti ne omenjam.
In tudi jaz, čeprav je na zunaj vse videti skoraj popolno, moram vstati, poskrbeti zase, najti moč, da grem naprej. Včasih je morda to še težje, ker sta to dva svetova, ki sta si pogosto tako prekleto nasprotna.
A zavedanje, da zmorem, tudi ko je težko, ker mi je to že uspelo, mi v takih trenutkih da moč, pogum in voljo. Po navadi ni enostavno. Je naporno, težko … ampak se da. In vedno, ko pride svetel dan, sem zanj zelo hvaležna. Doživljam ga kot nagrado za trud na tem planetu, tukaj in zdaj.
Toplo priporočam knjigo za podporo in širjenje obzorja. In za občutek, da niti slučajno niste sami v tem.
Tanja Želj Zupančič, Univ. dipl. profesorica športne vzgoje, trenerka pilatesa & ambasadorka samostojnega obuvanja nogavic pri 80-ih letih!
