Ali je v ljubezni in vojni res dovoljeno vse?

Vsak februar nehote nekoliko več razmišljam o ljubezni. Od neuslišanega Prešerna do Valentinove vznesenosti se mi vedno znova poraja vprašanje, kaj ljubezen pravzaprav je. In vsako leto bi svoj odgovor nekoliko spremenila. Včasih je povsem pod vplivom kakšne romantične komedije, drugič vsebuje več modrosti in preudarnosti, kdaj pa tudi ranjenosti.

Jay Shetty svojo knjigo 8 pravil ljubezni začne z enim mojih najljubših citatov, v katerem ljubezen primerja s cvetlico:

Če nam je cvetlica všeč, jo utrgamo, če pa jo imamo radi, jo vsak dan zalivamo.

Na delavnice Cvetoči odnosi vedno prinesem zalivalko in svojo najljubšo lončnico – strelicijo, rajsko ptico. Ko udeleženci za vajo zalivajo rastlino, se v njih prebudijo zelo različni odzivi. Nekdo ob tem občuti krivico: »Kdo pa mene tako zaliva?«, pri drugem pa zalivanje vzbudi veselje in občutek notranje polnosti.

Shettyjeva filozofija mi je blizu, saj njegova modrost izhaja iz indijskih Ved, na katerih temelji tudi Jyotish, s katerim se ukvarjam že vrsto let. S pomočjo Jyotisha sem ozavestila svojo partnersko karmo, o kateri piše tudi avtor, a me kljub temu vedno znova fascinira, kako je ponovno odpiranje srca dolgo potovanje – tako za um kot za telo. Koliko vrzeli naše vzgoje v resnici »preigravamo« v partnerskih odnosih in koliko darov smo prejeli od prednikov, ne da bi se jih sploh zavedali.

Ljubezen je pot

Avtor navaja, da je kar 68 odstotkov ljudi prepričanih, da so skupna potovanja nujna za zdrav partnerski odnos. Na potovanjih se namreč bolj osredotočimo drug na drugega, skupaj smo v neznanem okolju, kjer smo primorani zapustiti območje udobja. Spomnim se najinega potovanja na Tajsko. Sama bi brez oklevanja vprašala neznance za napotke, medtem ko bi se moj mož raje tri ure vrtel v krogu, izgubljen, a odločen, da bo našel pot sam. Po drugi strani pa sem bila jaz v bližini slonov povsem prestrašena, on pa je v hipu postal njihov najboljši prijatelj.

Prav ta različnost nas lahko bogati in zbližuje – ali pa razdvaja in rani, če je ne znamo ustrezno umestiti v odnos.

Podoben uvid mi je prinesel plesni tečaj, ki sva ga obiskovala pred leti. Sprva se mi je zdel povsem »tehnična« izkušnja, kjer se preprosto naučiš novih korakov. Sčasoma pa je ples postal prava terapija, polna spoznanj. Med drugim sem spoznala, kako težko se mi je popolnoma predati in zaupati soplesalcu, čeprav so bila pravila jasna in predvidljiva.

Na najinem poročnem darilu – lončku z baziliko – je pisalo Let love grow (Naj ljubezen raste). In kako resnično, vsako življenjsko potovanje – kot bi rekel Vlado Kreslin, s krediti in otroki – prinaša vrtiljak sreče, žalosti in strahu. Predvsem pa prinaša rast, ki ji lahko odpreš vrata ali pa čaka na pragu, dokler je ne spustiš naprej. In ne odide, ne glede na to, kako močno bi se ji želel izogniti.

Kje si Ljubezen, ko sem nag in bos?

Ganil me je tudi zaključek knjige, ki govori o tem, kako vedno znova odpirati srce, čeprav nam je Tina Turner v času odraščanja pela What’s Love Got to Do with It – kaj ti bo srce, če je lahko zlomljeno? Gre za nenehno raziskovanje lastnih meja in ustvarjanje lastnih pravil – takšnih, ki ne kaznujejo, temveč praznujejo vse, kar partnerja sta. Združena v različnosti, kot romantično pravi tudi Evropska unija.

Letos bi tako rekla, da je ljubezen pravzaprav bližina. Toliko, kolikor je zmoreš sam s seboj, je zmoreš tudi z drugimi. In ko zmoreš po svetu hoditi s povsem odprtimi vrati srca, ugotoviš, da smo si v vojni in ljubezni pravzaprav podobni veliko bolj, kot si dovolimo priznati.

—
Sarah Senica Valenčak
www.sarahsenica.com

Če vas razmislek nagovarja in želite v temo partnerskih odnosov stopiti še globlje, posezite po knjigi 8 pravil ljubezni avtorja Jay Shetty. V njej boste našli konkretne uvide, vprašanja za razmislek ter praktična orodja, ki ljubezni ne romantizirajo, temveč jo učijo živeti – vsak dan znova.