Ali veste, kako nam tehnologija sledi in nas manipulira?
Tako kot mnogi drugi tudi priljubljen novinar Johann Hari ugotavlja, da je življenje zaradi nenehnega preklapljanja med napravami in zavihki postalo bolj pusto in moreče. Poskušal je z mnogimi prijemi za samopomoč – za tri mesece je celo opustil uporabo mobilnega telefona – vendar ni dosegel pravega učinka. Zato se je odpravil na epsko potovanje po svetu in obiskal vodilne strokovnjake za človeško pozornost – ter odkril, da so naše predstave o tej krizi povsem zmotne.
Eden od prvih, ki so ga na tej poti vodili, je bil Tristan Harris, nekdanji inženir z Googla, ki je po več letih njunih pogovorov postal slaven, ko se je pojavil v zelo gledanem Netflixovem dokumentarcu The Social Dilemma. Film raziskuje celoten razpon škodljivih vplivov današnjih družabnih omrežij. Johann pa je hotel preučiti nekaj, česar se film ni dotaknil – učinke na pozornost. Tristan mu je povedal, da moramo, če želimo razumeti temeljne probleme današnje tehnologije in njenega delovanja – zakaj, na primer, izpodkopava našo pozornost – začeti z na videz preprostim vprašanjem.
Zakaj Facebook nima gumba Rad bi šel na kavo – je kdo blizu in ima čas?
Recimo, da pridemo v New York in želimo izvedeti, kateri od naših prijateljev so v mestu, da bi se lahko dobili z njimi. Poskusimo s Facebookom. Aplikacija nas opozarja na marsikaj – na rojstne dneve, fotografije, na katerih smo označeni, na teroristične napade – ne opozori pa na fizično bližino prijatelja, ki bi ga radi videli v resničnem svetu. Nima gumba z napisom »Rad bi šel na kavo – je kdo blizu in ima čas?«
S tehnološkega vidika naloga ni zahtevna. Razvijalci pri Facebooku bi program z lahkoto napisali tako, da bi nam sporočal, kateri prijatelji so v bližini in kdo od njih bi se rad tisti teden srečal z nami za pijačo ali večerjo. Program je enostaven; Tristan bi ga s sodelavci verjetno spisala v enem dnevu. In bil bi izjemno priljubljen.
Samo vprašajte uporabnike Facebooka, ali želijo, da bi jih Facebook fizično povezal s prijatelji, namesto da jih sili v nenehno drsanje po zaslonu. Poseg je preprost in bi bil uporabnikom zelo všeč. Zakaj torej nimamo takega gumba? Zakaj ga trg ne ponudi?
Tristan in njegovi sodelavci so Johannu pojasnili, da moramo v iskanju odgovora narediti korak nazaj in bolje razumeti poslovni model Facebooka ter drugih podjetij za družabna omrežja. Če sledimo temu preprostemu vprašanju, bomo prišli do izvora mnogih problemov, s katerimi se spopadamo.
Poslovni model Facebooka ter drugih podjetij za družabna omrežja
Facebook služi z vsako sekundo, ki jo na njegovi aplikaciji porabimo za strmenje v zaslon, in izgublja vsakokrat, ko telefon odložimo. Denar se k podjetju steka na dva načina. Dokler ni Johann obiskal Silicijeve doline, je naivno razmišljal samo o prvem in najbolj očitnem.
Jasno je, da vidimo več reklam, dlje ko si ogledujemo strani. Oglaševalci Facebooku plačujejo, da nam jih prikazuje. Toda Facebook že iz nekega drugega, bolj skritega razloga želi, da se zadržimo na njegovih straneh, in si zato prizadeva, da se ne bi odjavili. Ko je Johann prvič slišal za ta razlog, se mu je zdel smešen in privlečen za lase. A ko se je še naprej pogovarjal z zaposlenimi v San Franciscu in Palo Altu, so ga vsakokrat, ko je izrazil dvom, gledali nejeverno. »Kako pa mislite, da to gre?« so ga spraševali.
Vsakokrat, ko na Facebooku, Snapchatu ali Twitterju pošljemo sporočilo ali spremenimo status, in vsakokrat, ko uporabljamo Googlov iskalnik, se vsi naši vnosi odčitajo, razporedijo in shranijo.
Ta podjetja izdelujejo naš profil,
ki ga prodajo oglaševalcem,
da nas potem zasipajo z za nas prirejenimi reklamami.
Že leta 2014 so na Gmailu Googlovi avtomatizirani sistemi pregledovali vso našo zasebno pošto in izdelali »oglaševalski profil« točno za nas. Ko smo na primer nekomu pisali, naj kupi plenice, je Gmail izvedel, da imamo otroka, in nam začel prikazovati reklame za plenice. Če smo uporabili besedo »artritis«, nam je poskušal prodati zdravila zanj.
Na strežnikih Googla in Facebooka imajo majceno vudu lutko, natančen posnetek nas samih
Johannu je Tristan to pojasnil z besedami, da imajo v Facebookovih in Googlovih strežnikih majceno vudu lutko, natančen posnetek nas samih.
»Na začetku nam ni nič kaj podobna, je le nekakšen generični model človeka. Nato pa strežniki zbirajo sledi naših klikov ter vsega, kar iščemo; vsako še tako majhno podrobnost našega življenja na spletu. Prerazporejajo vse metapodatke, ki se nam niti ne zdijo pomembni, tako da nam je lutka vse bolj podobna. Ko se pojavimo na YouTubu, lutko zbudijo in na njej preizkusijo na stotine posnetkov, da vidijo, pri katerih trza in se premika; tako vidijo, da se nanje odzivamo, in nam jih nato prikazujejo. Mimogrede – takšno lutko imajo za vsakega četrtega človeka na Zemlji.«
Cilj družabnih omrežij je, da čas preživite za zaslonom
»Če bi ljudje uporabljali Facebook zato, da bi se na hitro prijavili, ugotovili, kaj enkratnega bi lahko tisti večer počeli s prijatelji, in se takoj odjavili, bi to precej vplivalo na ceno delnic Facebooka,« je dejal Tristan.
Facebookove delnice bi padle; za podjetje bi bilo to katastrofa. Zato so aplikacije narejene tako, da nas kar najbolj premotijo, saj le tako prinašajo dobičke.
Problem ni v tehnologiji sami, ampak v tem, kako je trenutno zasnovana
Johann je dolga leta za svojo pešajočo pozornost krivil lastne hibe ali pametni telefon kot tehnologijo samo. Podobno ravna večina ljudi. Govorimo si, da nas uničuje vzpon telefonov. Vendar mu je Tristan pokazal, da je resnica bolj zapletena.
Pametni telefon bi v vsakem primeru povečal motnje v našem življenju,
toda naši pozornosti povzroča škodo nekaj bolj pritajenega.
Krivec ni pametni telefon kot tak,
temveč zasnova aplikacij za pametne telefone ter spletišč za računalnike.
Tristan mu je povedal, da so telefone in programe, ki tečejo na njih, najpametnejši ljudje na svetu zasnovali tako, da čim bolj pritegnejo našo pozornost in jo kar najdlje obdržijo. Tristan nam želi dopovedati, da takšna zasnova ni neizogibna.
Način delovanja današnje tehnologije, ki izpodkopava našo pozornost, je bil in ostaja izbira; tako se je odločila Silicijeva dolina, pa tudi širša družba, ki to dovoljuje. Ljudje bi lahko že takrat izbrali drugače – in še vedno lahko. Imeli bi vso to tehnologijo, vendar je ne bi zasnovali tako, da bi bila kar najbolj moteča. Pravzaprav bi jo lahko oblikovali z nasprotnim ciljem: da bi kar najbolj upoštevala potrebo po dolgotrajni vzdržni pozornosti s čim manj prekinitvami. Ljudi ne bi odvračala od njihovih najglobljih in njim najdražjih ciljev, temveč bi jim jih pomagala doseči.
Če je obstoj telefona in interneta edini vzrok tega problema, smo se znašli v hudih škripcih, kajti kot družba se tehnologiji ne bomo odrekli. Če pa problem povzroča predvsem sedanja zasnova telefonov in interneta ter programov, ki tečejo na njih in bi lahko delovali precej drugače, je naš položaj popolnoma drugačen.
Ko tako prilagodimo perspektivo, vidimo, da je razprava o tem, ali smo za tehnologijo ali proti njej, zgrešena ter da ljudi, ki nam kradejo pozornost, opere krivde. Resnična vprašanja se glasijo: kakšno tehnologijo hočemo, zasnovano za kakšne namene, v čigavem interesu?
Več o tem, kako si zavarujemo um pred tehnologijo in se naučimo znova poglobljeno razmišljati, preberite v svetovni uspešnici Ukradena pozornost.
