Razpršena pozornost v hitrem svetu tisočerih dražljajev
Se spomnite, kdaj ste nazadnje od začetka do konca prebrali knjigo? V tišini obsedeli v naslonjaču in si dovolili opazovati naravo skozi okno? Kdaj ste se nazadnje res prisotno pogovarjali s partnerjem ali igrali z otroki? Morda dobili idejo, da se lotite ustvarjanja na področju, ki vas veseli? Če to počnete pogosto, vam lahko samo čestitam. Ste eni redkih, ki uspešno krmarite med tisočerimi impulzi hitrega življenja. Če ste taki kot jaz in vam to uspe le poredko, pa vas vabim, da se skupaj podamo na pot iskanja ukradene pozornosti. Skozi knjigo Ukradena pozornost avtor Johann Hari izvrstno nakaže, kje odteka naša pozornost, in hkrati nakaže poti, kako to odtekanje zaustaviti. Knjiga ni instantni priročnik, ki oriše problem in na pladnju postreže rešitve zanj. Namesto tega nas ob branju stran za stranjo uči osredotočene pozornosti in potrpežljivosti. Ko si vzamemo čas, da gremo skozi zapisane besede, v nas osvetljuje vse tisto, kar nam kaže pot. Uči nas umirjenosti, predanosti, počasnega ritma in trenutkov zasanjanosti, ki v nas prebujajo tok lastnih asociacij. Tako nas na praktičen način uči, kako zmanjšanje dotoka informacij poveča naše kapacitete za večjo globino razmišljanja, polnost doživljanja in ustvarjalnost.
Koliko zmoremo, ko ne zmoremo več
Predstavljajte si, da ste žejni. Vse, kar bi potrebovali, je kozarec vode, da se odžejate. Namesto tega vas postavijo pred hidrant, priklopijo gasilsko cev in spustijo vodo. Podobno je danes, ko dobivamo informacije in dražljaje z vseh strani. Preplavljeni smo.
V tej hitrosti dogajanja je nekaj čudovitega
in govorimo si, da lahko brez škode povečamo
količino informacij in hitrost, s katero nas zasipavajo.
Pa temu res zmoremo slediti?
Naši možgani delujejo tako, da odbijejo nerelevantne dražljaje iz našega okolja. To ne počnejo brez razloga. Namen je, da ohranijo pozornost na tistem, kar je za nas res pomembno. Ko gledamo v svet, ne vidimo svojega nosu, ker možgani stalno sliko nosu prezrejo kot nerelevantno. Možgani izločijo hrup prometa, ker ne predstavlja pomembne informacije za nas. V današnjem času pa imajo možgani še posebej zahtevno nalogo – izločati morajo vedno večjo količino dražljajev iz okolja in hitro preklapljati med tistimi informacijami, ki jih označijo kot pomembne. Naši možgani stojijo pred hidrantom, iz katerega lije. Trudijo se čim hitreje procesirati in filtrirati podatke, ki jih dobijo.
Mi in naši možgani z nami pospešujemo že dolgo. Gospodarska rast kot merilo uspešnosti gospodarstva ali podjetja narekuje vedno več. Skuša zapolniti vsak trenutek našega dneva in zmanjšati čas, ki ga namenimo za spanje. V času, ko ne delamo nič in ko spimo, ne porabljamo in ne dodajamo k gospodarski rasti. Zato nas spodbujajo, da smo aktivni in hitri. Da pospešujemo.
Stvari in človek pa imajo svojo fizično mejo. Lahko beremo hitreje, hodimo hitreje, govorimo hitreje, razmišljamo hitreje … a za kakšno ceno?
Cena, ki jo plačamo
V dobi, ko se odgovornost za uspeh in neuspeh pripisuje posamezniku, se trudimo verjeti, da imamo sami popolno moč in nadzor nad tem, kaj zmoremo in česa ne. Verjamemo, da lahko opravljamo več nalog hkrati. Raziskave kažejo, da to ne drži. Možgani lahko delajo le eno stvar naenkrat, če pa je nujno, lahko med dejavnostmi hitro preklapljajo. Smo kot cirkuški artist, ki na številnih palicah vrti krožnike. Poganja zdaj enega, zdaj drugega. Ko si naložimo preveč, lahko krožniki začnejo padati.
Cena, ki jo plačujemo, se kaže različno. Preklapljanje med nalogami nas upočasni, ker potrebujemo adaptacijski čas, medtem ko pozornost usmerjamo iz ene naloge na drugo. Hkrati se zmanjša zbranost in dogajajo se nam napake. Zaradi fiksiranosti na številne dražljaje in naloge hkrati nam zmanjka prostih kapacitet za ustvarjalnost. Zanjo bi potrebovali tudi nekaj nestrukturiranega časa. Peša nam spomin. Poleg tega se na številne dražljaje in motnje tako navadimo, da jih jemljemo kot normalno stanje.
Na tiho, mirno nedeljsko jutro
roka samodejno poseže po telefonu na nočni omarici.
Smo kot odvisniki, ne zmoremo več brez.
Želimo si dražljajev, ki zapolnijo nevzdržen občutek praznine.
Zgodba o človeških golobih in čarodejih
Eden izmed največjih kradljivcev pozornosti so družabna omrežja. Google, Twitter, Facebook, Instagram, Snapchat, TikTok potrebujejo našo pozornost. Več pozornosti pomeni več sredstev za njih. Družabna omrežja so v osnovi mojstrske ekipe čarodejev, ki skrbijo, da je naša pozornost tam, kjer mora biti. Pri njih. Čim več časa. Vedno znova. In kaj je najpomembnejša naloga čarodeja? Manipulacija z našo pozornostjo. Vse se vrti okrog meja pozornosti. To je največji in najbolj univerzalen čarovniški trik. Čarodej ni uspešen zato, ker pozna naše odlike, ampak ker pozna naše šibke točke. Z našo pozornostjo lahko manipulira do take mere, da nas spremeni v svojo lutko.
Družabna omrežja in ostale digitalne tehnologije manipulirajo našo pozornost na različne načine. Trudijo se, da nas čim večkrat zmotijo, da pozabimo, kaj je bil naš prvotni namen.
Bolj ko izgubljamo fokus, večja je verjetnost, da bomo brezmejno jadrali po straneh in podstraneh. Kadar nas ne morejo zmotiti z motnjami, ponujajo nagrado v obliki všečkov, srčkov ali niza lojalnosti, ki se poruši prvi dan, ko nismo na aplikaciji. V igri je torej nagrada ali strah pred njeno izgubo. In tako postanemo podobni golobom iz poskusov ameriškega psihologa in behaviorista.
F. Skinner je dokazal, da golobi opravljajo najrazličnejše kompleksne naloge, če se ustrezno nagradi njihovo dejavnost. Tako so na primer raztegovali peruti, da bi dobili hrano. Hitro se lahko ujamemo, kako poziramo in »raztegujemo peruti« ob objavljanju slik na Instagramu. Vse, da bi dobili všečke. Čim več všečkov. Johann Hari pravi:
»Pazite, katere tehnologije uporabljate, saj obstaja nevarnost,
da se vaša zavest oblikuje po njihovem zgledu.«
Twitter zapoveduje, da moramo biti kratko osredotočeni, svet moramo razumeti hitro in nedvoumno (na voljo imamo namreč le 280 znakov) in najpomembneje je, da se vsi strinjajo z našimi kratkimi in hitrimi objavami. Facebook nas uči, da je naše življenje na ogled in da moramo prijateljem pokazati vrhunce naših doživetij. Prijatelji so tisti, ki med seboj všečkajo prirejene in skrbno izbrane vrhunce življenj. Instagram nam pojasni tri glavna vodila: 1.) pomemben je videz, 2.) pomemben je videz, 3.) pomemben je videz; in eno dodatno vodilo: drugim mora biti naš videz všeč.
Preden kompulzivno odklopite Twitter, Facebook, Instagram ali katerokoli drugo omrežje, vas vabim, da se ustavite. Zadihajte in samo opazujte, kako se počutite, kadar porabite večjo količino časa na teh aplikacijah in kadar počnete nekaj bolj osredotočenega ali umirjenega (na primer berete knjigo, sanjarite, se ukvarjate z ustvarjalnim projektom). Morda boste opazili, kar je zapisal avtor: »Dolgotrajnejše posvečanje kompleksnim zgodbam o notranjem doživljanju drugih ljudi v naši zavesti zariše drugačne vzorce. Tudi sami postanemo bolj dojemljivi, odprti, empatični. Če pa se več ur izpostavljamo vreščečim drobcem vrvenja, ki prevladuje na družbenih omrežjih, se začnejo tako oblikovati tudi naše misli. Naš notranji glas postane bolj robat, glasnejši in manj uglašen na nežnejše in tišje misli.«
Kako ukaniti čarodeja
V tem zapisu se osredotočam predvsem na to, kako se odmakniti od dražljajev tehnologije in ohraniti pozornost iz naslova knjige, vendar je uporabnost naštetega lahko širša. Ko gledam sebe ali svoje otroke na telefonu, pametni tablici ali računalniku, pomislim najprej samo eno – kako to omejiti. Verjamem, da se najde marsikdo, ki je že naredil načrt na spektru od delne digitalne restrikcije do popolnega digitalnega razstrupljanja. Tudi avtor knjige predstavi nekatere programske in fizične rešitve, ki sledijo temu načinu (na primer Freedom in kSafe).
Vendar je omejevanje dvorezen meč – prepovedane stvari še bolj vodijo k skušnjavi. Obstajajo še drugi načini. Da se upočasnimo in si dovolimo spati, prehranjevati in gibati, kot nam narekujejo potrebe telesa. Da si dovolimo sanjariti. Da dovolimo umu, da odtava. Da najdemo svojo strast v nečem, kar nas potegne stran, v brezčasje. V tem sestavku težko zapišem konkretne predloge. Predvsem zato, ker bi verjetno veljali samo zame. In hkrati je to eden od razlogov, zaradi katere se splača prebrati knjigo. Ni instantnih rešitev, ni univerzalne rešitve, a če se boste prepustili branju, se upočasnili, pustili, da prebrano odzvanja v vas … boste rešitev odkrili sami.
Kdo bi nujno moral prebrati knjigo in zakaj?
Vsi. In to iskreno mislim. Vse nas je potegnilo v vrtinec hitenja, kjer centrifugalna sila odnaša našo pozornost daleč naokrog. Če moram izpostaviti skupine ljudi, ki bi jim knjiga res koristila, pa bi izbrala:
- vzgojitelje in učitelje; ker izjemno dobro opiše pomen fizične in psihične svobode in aktivnosti otrok ter njunega vpliva na razvoj socialnih možganov;
- starše otrok z ADHD ter odrasle z ADHD; ker bodo pridobili nov pogled in usmeritve za svojo diagnozo, ki to morda sploh ni;
- terapevte; ker lahko pokažejo dober zgled svojim klientom in psihoeducirajo o vplivih, ki jih ima izpostavljenost motnjam in pomanjkanje spanja.
Pripravila: Jerneja Hribar Bukovič, certificirana psihoterapevtka sistemske družinske psihoterapije, mojpsihoterapevt.si
