Dr. Gabor Maté: zasvojenost ni bolezen, temveč posledica nevidnih ran iz otroštva

Nekateri ljudje morda mislijo, da si zasvojenci izmišljujejo žalostne zgodbe ali pa pretiravajo z njimi, da bi si prislužili sočutje oziroma upravičevali svoje razvade. A dr. Gabor Maté pravi, da je po njegovih ravno nasprotno. Praviloma le neradi pripovedujejo o svoji življenjski zgodbi, kvečjemu po izrecnem vprašanju in šele po vzpostavitvi zaupanja – kar lahko traja več mesecev, celo let. Pogosto ne vidijo nobene povezave med izkušnjami v otroštvu in svojimi samopoškodovalnimi navadami. Če govorijo o tej navezi, to počnejo z odmaknjenostjo, ki jih še vedno varuje pred polnim čustvenim učinkom dogodkov.

Ljudje, ki trpijo za zasvojenostjo, se pogosto ne spomnijo dogodkov iz otroštva

Iz raziskav izhaja, da velika večina žrtev fizičnih in spolnih napadov sama od sebe ne razkrije svoje preteklosti zdravnikom ali terapevtom. Če že, se nagibajo k pozabi ali zanikanju trpljenja.

V neki raziskavi so spremljali mlada dekleta, ki so jih obravnavali na oddelku za nujno medicinsko pomoč zaradi dokazane spolne zlorabe. Ko so vzpostavili stik z njimi sedemnajst let pozneje, ko so bile odrasle ženske, se 40 odstotkov teh žrtev dogodka sploh ni spomnilo ali pa ga je takoj zanikalo. Kljub temu so ugotovili, da je bil pri drugih dogodkih v življenju njihov spomin brezhiben.

Kako pomemben je vpliv staršev?

Dolgoročni učinek razpoloženja staršev na biološke procese v otrokovih možganih ponazarja več raziskav, iz katerih izhaja, da so v otrocih klinično depresivnih mater povišane koncentracije stresnega hormona kortizola. Pri treh letih starosti so najvišje ravni kortizola našli pri tistih otrocih, katerih matere so bile depresivne v prvem letu otrokovega življenja, ne pozneje. Tako vidimo, da so možgani 'pogojeni z izkušnjami'.

Dobre izkušnje vodijo v razvoj zdravih možganov, odsotnost dobrih izkušenj ali prisotnost slabih pa pokvari razvoj poglavitnih možganskih struktur.

Ker možgani narekujejo razpoloženje, čustveni samonadzor in socialno vedenje, lahko pričakujemo, da bodo nevrološke posledice slabih izkušenj vodile v primanjkljaje v osebnih in socialnih življenjih ljudi, ki jih utrpijo v otroštvu, vključno z »zmanjšano zmožnostjo predvidevati posledice ali zatirati nepomembne ali neprimerne oblike samouničevalnega vedenja«.

Vemo, da je večina kronično hudih odraslih odvisnikov od psihoaktivnih snovi v otroštvu živela v hudi stiski, ki je pustila neizbrisen pečat na njihovem razvoju.

Njihova nagnjenost k zasvojenosti je bila programirana že v zgodnjih letih. Njihovi možgani niso imeli nobene možnosti.

Kako so povezani zgodnje travme, stres in zasvojenosti

Zgodnje travme puščajo posledice tudi na tem, kako se ljudje odzivajo na stres vse življenje, stres pa je zelo povezan z zasvojenostjo. Stres je fiziološki odziv organizma, ki se spopada s pretiranimi obremenitvami svojih mehanizmov za spoprijemanje z njim, naj bodo biološke ali duševne. Je poskus ohranjanja notranjega biološkega in kemičnega ravnovesja oziroma homeostaze kljub tem pretiranim obremenitvam.

Pri fiziološkem odzivu na stres gre za aktivacijo živcev po vsem telesu in sproščanje navala hormonov, predvsem adrenalina in kortizola. Prizadet je tako rekoč vsak organ, vključno s srcem in pljuči, z mišicami in, seveda, čustvenimi središči v možganih. Kortizol sam deluje na tkiva v skoraj vseh delih telesa – od možganov do imunskega sistema, od kosti do črevesja. Je pomemben del neizmerno zapletenega nadzornega sistema, ki omogoča telesu odzivanje na nevarnost.

Zgodnji stres vzpostavi nižji »prag« otrokovega notranjega stre-snega sistema: takšna oseba v življenju hitreje zaide v stres, kot je običajno.

Dr. Bruce Perry je višji član akademije za otroške travme v Houstonu v Teksasu in nekdanji vodja pokrajinskih programov za duševno zdravje otrok v Alberti. Opozarja: »Otrok, ki je v stresu že zgodaj v življenju, bo bolj hiperaktiven in reaktiven. Laže se razburi ob različnih sprožilcih, čuti večjo tesnobo in bolj je iz sebe. Zdaj pa primerjajmo osebo – otroka, najstnika ali odraslega – z običajnim izhodiščem za vzburjenje z nekom, pri katerem je to izhodišče višje.

Dajmo jima alkohol: oba bosta morda doživela enako omamo, ampak tisti, ki čuti večje fiziološko vzburjenje, bo poleg tega občutil užitek zaradi olajšanja tega stresa. Podobno se zgodi, ko s suhim grlom spijemo malo hladne vode: potešitev žeje močno okrepi prijetni učinek.«

Obstaja upanje

Razumevanje močnega vpliva zgodnjega okolja na razvoj možganov nas lahko naredi brezupno črnoglede glede ozdravitve od zasvojenosti. Ampak obstajajo dobri razlogi, zakaj ne smemo obupavati. Možgani so odporen organ: nekatere pomembne povezave se razvijajo vse življenje, kar se lahko dogaja celo v primeru hudega zasvojenca z drogo, čigar možgani v otroštvu »niso imeli nobene možnosti«. To je dobra novica, na telesni ravni. Kot v knjigi V svetu lačnih duhov pravi dr. Maté, pa je še bolj spodbudno to, da je v nas oziroma v zvezi z nami nekaj, kar presega aktiviranje in povezovanje nevronov ter delovanje kemičnih snovi. Um je sicer večinsko v možganih, vendar je precej več kot vsota samodejnih nevroloških programov, ki izvirajo iz preteklosti. V nas in v zvezi z nami pa je še nekaj: ima veliko imen, od katerih je »duh« najbolj demokratičen in najmanj verski oziroma versko sporen.

To nekaj je tisto, kar nas lahko povede onkraj bolečine in ponavljanja starih vzorcev – zmožnost povezovanja, sočutja in resničnega stika. Prav v tem »duhu«, kot ga imenuje dr. Maté, se skriva možnost za ozdravitev: v odnosu, v toplini drugega človeka in v pripravljenosti, da se dotaknemo ran, ki so dolgo ostale skrite.

Zasvojenost se tako ne konča z voljo ali disciplino, temveč z razumevanjem in sprejetostjo – s trenutkom, ko človek začuti, da ni več sam v svoji bolečini.

Več o tem, zakaj zasvojenost ni ne izbira ne bolezen, ampak brezupen način rešitve težave človeškega trpljenja, pa tudi kako jo premagati, preberite v svetovni uspešnici V svetu lačnih duhov.

Obenem pa z veseljem sporočamo, da bo pri nas kmalu izšla svetovna uspešnica Končno brez alkohola, v kateri je opisana enkratna metoda, ki ne zahteva moči volje in odpravi željo po alkoholu – zlahka in za vedno.