Esad Babačić: »Težko pišem o neuspehu, ker ga živim. Tudi kadar sem uspešen.«

Sedim na svojem žalostnem prestolu in pišem. Pišem, ker ne morem preživeti. Tega ne povem nikomur. Zato samo pišem. In živim. Včasih je bilo preprosto, danes ni več. Preveč jih že ve, da ni več tako preprosto. In vse več jih piše, ker ni tako preprosto. Pa vseeno ne pomaga. Smeti se nabirajo, tam nekje zunaj. Kdo jih bo odnesel? Tisti, ki pišejo, gotovo ne.

Pri nas se še vedno vse konča, ko izgubiš službo. Takrat mnogi začnejo pisati, se iskati. Tako temu pravijo danes, tako so temu rekli včasih. Iščem se. Zdaj to tudi prodajajo. To, da so se iskali in našli. Pišejo priročnike o tem, kako so se našli. Pa čeprav še naprej tavajo v temi. Torej lažejo, ker znajo lagati. Eni bolje, drugi slabše.

Ko jih kdo pokliče in vpraša, ali so srečni, brez obotavljanja izstrelijo, da so seveda srečni. In potem vsi skupaj živijo v drugi najsrečnejši državi v Evropi, čeprav so drugi tudi po številu samomorov, včasih celo prvi, a o tem se ne sme govoriti, ker je nalezljivo. Ampak oni so srečni, ker ne razmišljajo o samomoru. Ker se bojijo. Strah jih ohranja srečne, strah je večji od življenja. Že dolgo je tako.

Težko pišem o neuspehu, ker ga živim. Tudi kadar sem uspešen. Vse izvira iz otroštva. Tudi moje ni izjema. V otroštvu sem se navadil neuspeha. Najprej tistega mojih staršev, nato še svojega. Brez neuspeha ne bi bilo uspeha – tako gre to. Jasno kot beli dan.

Tako kot tisti pesnik, ki se je zahvalil vojni, ki mu je vzela vse, da je sploh lahko postal pesnik. Sam se nisem nikdar zahvalil očetu, da je svoj neuspeh zvalil name in na mojo mamo, ki je hotela biti uspešna, pa ni imela s kom. Tako preprosto je to. Vendar sam nisem hotel pisati. In nisem hotel biti uspešen na rovaš neuspeha, ki ga nisem izbral. Zato sem najbrž napisal, da je vsak otrok lep, ko se rodi. Ker je bilo to edino obdobje veselja, ko neuspeh še ni hotel biti uspeh. Kasneje je vse skupaj postalo resno in še takšen uspeh ni mogel prekriti globokega žala za tistim prvim neuspehom.

In tako sedim na svojem žalostnem prestolu in pišem. Imeti moraš vse, česar bog nima. Tako so te učili, a ne izučili. Ker niso čutili, kam gredo smeti. Zdaj vedo, a jim tudi bog ne pomaga, ker ne čutijo, kam gre edina milost, milost, vredna vztrajanja. Samo otroci spijo mirno v mestu, ki ga ne znaš več imeti rad. Oni so varuhi milosti, edini, ki še ne vedo. In dobro je tako.

Ko bi le padel sneg, da jih prekrije … snega pa ni več, vsaj ne tako nizko, skoraj bi mi ušlo nizkotno, tako nizkotno se ne spusti, ne pade, če pa že, se v trenutku stopi, kot bi mu bilo nerodno pred nami, kot bi se nas bal, ali pa tudi on preprosto nima več usmiljenja. Hočeš ga še vprašati, v kateri zbirki je tista pesem o vrbah žalujkah, ki se sklanjajo nad Ljubljanico. Pred časom si jo iskal. Tudi to pozabiš.

Sicer pa je zdaj vseeno: posekali so jih, kot se poseka žalost, ki je nihče noče gledati, ker je predraga, pa če je še tako lepa.

V tem mestu je toliko ljudi, ki nekoga sovražijo, pa mu tega ne upajo ali nočejo povedati. Morda zato vozijo tako, kot da hočejo nekoga ubiti, nekoga drugega ali nemara sebe. Človek, ki sovraži samega sebe, začne sovražiti druge in kmalu več ne ve, kaj je bilo prej. Tolaži se, da je na koncu tako ali tako vseeno, in sovraži naprej.

Sediš na svojem žalostnem prestolu in se smejiš lastnim šalam. Ko bodo brali, bodo brali smeti? Zelo drage smeti. Tega te je malce strah, ne preveč. Navajen si tega mesta, teh ljudi, njihove begavosti, sklonjenih pogledov in preozkih pločnikov. Vsi imajo preveč smeti.

Prisluhneš pesniku iz nekega drugega mesta, ki je rad krožil in božal mesto, dokler ga ni preveč zasovražil, pesnika, ki je pel impozantna golet na smetlištu … opće grebanje za životni prostor, opći grabež za titule, fakat se ne biraju sredstva, seljačine uvijek u prve redove … poslušaš in razumeš, zakaj je naenkrat izginil, se odselil.

V njegovih verzih so odgovori, ki jih nismo slišali, ko je bil še čas, zdaj pa tega časa več ni in ostaja le še refren te pesmi, refren ja sam tu slučajno i prokleto sam ljut, refren, ki te odpelje nekam tja, na drugo stran človeških smeti. Poskušaš prevajati verz impozantna golet na smetlištu, iz enega jezika, ki ti pripada, v drugega, ki ti prav tako pripada in je nekoč pripadal obema … impozantna golota na smetišču … veš, da to ni isto in da tudi vse smeti niso enake …

Smeti pa se kopičijo kot odvečne misli, kot strahovi, ki jih tihotapiš iz otroštva. Kdo jih bo kupil? Vsak, če so dovolj poceni.

Zdaj je pravi čas; vse je znižano, tudi strah, da bomo končali na razprodaji, na kakšnem sejmu za izbrance, je znižan.

Si odnesel smeti, je prvo, kar slišiš, ko prideš domov. In takoj veš, da bo vse lažje, ko boš odnesel te preklete smeti, ker to si ti, vse to si ti. In greš dol, dol.

Esadova besedila zadnjih nekaj let so se sprva spontano, kmalu pa tudi načrtno in vse bolj poglobljeno dotikala vprašanj uspeha in neuspeha, zmag in porazov: športnih, literarnih, življenjskih in civilizacijskih. Zbral jih je v uspešnici Priročnik za neuspešne.