Gretin greh - naj se bog usmili njene duše
Urška Klakočar Zupančič je mojstrsko naslikala čas in prostor svojega romana, tako vešče, da ga bralci vidimo, slišimo, okušamo, vonjamo. Njen slikoviti način pisanja kar kliče k filmski upodobitvi in dobro narejena televizijska nadaljevanka bi bila uspešnica. Avtorica je preštudirala vire o čarovništvu, dobro pozna zgodovino, ki je njena strast, iz pravne zgodovine tudi pripravlja doktorat.
Tudi roman Gretin greh sodi v obnebje falocentrične »kulture«, ki razume žensko kot stroj za rojevanje in garanje za moža in otroke. Užitek je ženski prepovedan. In ne samo v 17. stoletju, v katerem se roman dogaja, še dandanes je mnogokje prepovedana tudi izobrazba deklic. Ženski izobrazba nima čemu služiti, služi ji štedilnik in moški ukazi z besedo, pogosto tudi z nasiljem. Urška Klakočar Zupančič je mojstrsko naslikala čas in prostor svojega romana, tako vešče, da ga bralci vidimo, slišimo, okušamo, vonjamo.
Njen slikoviti način pisanja kar kliče k filmski upodobitvi in dobro narejena televizijska nadaljevanka bi bila uspešnica. Avtorica je preštudirala vire o čarovništvu, dobro pozna zgodovino, ki je njena strast, iz pravne zgodovine tudi pripravlja doktorat. Branje Gretinega greha je lahko tudi učbenik, saj pripoveduje o znanosti in literaturi takratnega časa, je slikovita knjižnica protestantskega znanja, zeliščarstva, zdravilstva in babištva. Predvsem pa je napeta pripoved o življenju, strastni ljubezni in grozni smrti lepe, nenavadno dobro izobražene Grete, proglašene za čarovnico. Več kot 500 strani se prebere en dva tri, saj beseda teče kot filmski trak pred našimi očmi.
Branje zgodbe o mladi ženski – poroči se po dogovoru, pri 5 letih ji za epilepsijo (tim. obsedenostjo s hudim duhom) umre ljubljeni sin Marko, pol leta za tem izve, da je bil mož ubit v vojni za »našo stvar«, strastno se zaljubi v lepega poročenega viteza z gradu, ki obljubi, da je nikoli ne bo prizadel, a jo prav on prijavi kot čarovnico -- nikakor ni le gledanje v preteklost, marsikaj je živo tudi v sodobnem času. In to, kar je še danes aktualno, avtorica polaga v usta svojih živo opisanih likov. »Moški se bojijo močnih žensk, kar je zgodovina že večkrat pokazala, da so ženske uspešnejše kot moški,« ji govori njen učitelj - široko izobražen oče odprtega svobodomiselnega duha in dobrega srca, ki ženske spoštuje.
Kot je Urška Klakočar kot sodnica najbrž videla na lastne oči, že od nekdaj prevečkrat drži: »Vsako sodišče je mogoče podmazati, da razsodi tako kot tisti, ki ga je podmazal, hoče.« Tudi razprtije, poboji, mučenja in vojne v imenu »edinega pravega Boga« še kar trajajo. Kri teče zaradi različnih pomenov in imen Tistega, ki je brez imen in vsebuje vsa imena, onkraj naših interpretacij. Kot vedoželjno Greto uči modri oče: »Ni pomembno, ali veruješ v Jezusa ali v Alaha ali pa morda v Jahveta, vsi smo božji otroci in pravi bog ne bo nikoli razlikoval ljudi po tem, kako ga imenujejo.« Gretin oče zaupa: »In Bog je ljubezen. Ljubezen v vseh oblikah.« Avtokratske diktature niso zamrle, še kako je resnično očetovo opozorilo: »Nevarni časi so, še toliko bolj nevarni za tiste, ki kaj vedo.«
Recenzijo je napisala Manca Košir
