Drobne travme: Ko majhne stvari pustijo velike sledi

Tudi če se zavestno ne spomnite svojih otroških ran, še vedno lahko ozavestite in ozdravite svojega ranjenega notranjega otroka, s tem pa tudi svoje odnose.

Avtorica Meg Arroll nas v svoji knjigi Drobne travme popelje skozi na prvi pogled nepovezane človeške stiske in njihove posledice, za katere lahko kaj hitro ugotovimo, da se tičejo tudi nas samih. Če v avtoričinih opisih ne najdemo sebe (zagotavljam vam, da se boste našli v vsaj enem), pa v njih zagotovo najdemo koga od naših bližnjih. Od čustvenega prenajedanja, do težav z nespečnostjo, perfekcionizma in izgorelosti, kroničnega stresa pa vse do kriz ob večjih življenjskih prelomnicah. Vse te naštete težave se marsikomu ne zdijo dovolj “velike” ali pomembne, da bi za njih poiskal pomoč, ker je mnogo od njih v naši današnji družbi tudi popolnoma normaliziranih.

V zadnjih nekaj letih opažam eksponentno porast zanimanja za delo na sebi, osebnostno rast in vsesplošno zavedanje glede našega mentalnega ter fizičnega zdravja ter kupice zapletenih faktorjev, ki na ta področja vplivajo. In pravim, da hvala bogu, da je temu tako. Skupaj v paketu s tem porastom pa seveda lahko pride tudi do manjših zapletov in potencialnih nevarnosti. Eden izmed glavnih, ki jih opažam, je nepopolno razumevanje in prekomerna uporaba izrazov, ki so bili v preteklosti rezervirani le za terapevte, psihologe in psihiatre. Eden izmed teh izrazov, ki je postal populariziran v naših vsakdanjih pogovorih, je izraz travma. V knjigi Drobne travme nam avtorica na poljuden in slikovit način prikaže, kaj vse se za tem izrazom skriva in da je njegov pomen morda malce drugačen in ne tako črno-bel, kot smo si ga “navadni ljudje” razlagali do zdaj.

Kaj je travma?

Ko slišimo besedo travma, so naše prve asociacije najverjetneje zaznamujoči življenjski dogodki, kot so na primer fizične ali spolne zlorabe, hujše nesreče s fizičnimi posledicami ali pa nenadne smrti bližnjih družinskih članov. Preden se spustimo v to, kaj so pravzaprav drobne travme, kot jih v knjigi za nas oriše dr. Meg Arroll, si poglejmo še malce širšo razlago besede travma. Pod ta pojem seveda spadajo vsi težki in pretresljivi življenjski dogodki, ki smo jih našteli, travma pa ne nastane le zaradi določenih dogodkov – nastane lahko tudi zaradi pomanjkanja le-teh.

Travma ni samo nekaj, kar se nam je zgodilo v preteklosti, lahko je tudi nekaj, kar se nam ni zgodilo.

Dovolite, da razložim. Verjetno ste že seznanjeni z dejstvom, da največje posledice na nas pustijo travmatične izkušnje in dogodki, ki smo jih doživeli v naših zgodnjih otroštvih, v naših formativnih letih. Veliko travmo za otroka pa lahko poleg pretresljivih dogodkov predstavlja tudi odsotnost. Odsotnost enega ali obeh staršev, odsotnost fizične in čustvene naklonjenosti ter pozornosti, odsotnost razumevanja in spodbude ter odsotnost varnosti in topline.

Čeprav so travme, ki se nam zgodijo v otroštvu, res tiste, ki nas najbolj izoblikujejo in v nas pustijo najgloblje rane, so lahko prav toliko boleče in transformativne tudi tiste, ki jih doživimo v odrasli dobi.

Nobena travma, ki je za nas boleča ali težka, ni zanemarljiva, ne glede na njeno “velikost” ali obdobje življenja, v katerem se z njo srečamo.

Po mojem mnenju je to najpomembnejši koncept, ki nam ga predstavi dr. Meg Arroll v svoji knjigi Drobne travme. Niti dva človeka ne čustvujeta in se odzivata enako. Način, na katerega se odzovemo na nek travmatičen zunanji dogodek, je unikaten – in teh različnih načinov je ravno toliko, kot je različnih ljudi. “Nobena drobna (ali velika) travma ni vredna več od druge; vse je odvisno od tega, kako je vplivala na vas, in vaši občutki so popolnoma verodostojni.”

Ne vem točno, kdaj in kje se je v našo kolektivno človeško podzavest vsidrala nekakšna lestvica, po kateri določamo, “kaj je travmatično” in kaj je dovolj boleče, da to sploh lahko označimo za travmo. Ravno zaradi te namišljene lestvice toliko ljudi ne spregovori o svojih stiskah in si zanje ne želi poiskati pomoči, saj so prepričani, da “že ni tako hudo”, oziroma da njihove težave niso dovolj velike ali pomembne, da bi z njimi sploh obremenjevali druge.

Kaj so drobne travme?

Zelo pogost pojav, ki ga tudi sama opažam pri delu z ljudmi, ki k meni pridejo na svetovanje, je, da velika večina trdi, da so njihova otroštva bila povsem v redu in normalna. Pogosto navajajo: “Imel sem streho nad glavo, zame je bilo poskrbljeno, imeli smo hrano na mizi, ni mi bilo hudega.” Enako lahko trdimo za naša življenja v tem trenutku, a globlje ko skupaj s klienti kopljemo in ko jim razložim, da travma oziroma dogodki, ki na nas pustijo posledice, niso samo to, kar morda sami poznajo pod pojmom travma, bolj se slika začne kristalizirati.

In tukaj nastopijo tako imenovane “drobne travme”. Življenjski dogodki in situacije, ki se nam ne zdijo dovolj pomembne ali velike (v primerjavi s tem, kaj doživljajo drugi), da bi jim sploh posvečali pozornost.

Prav takšna težava nastane na drugem bregu: tako kot se nam določene pretekle bolečine ne zdijo dovolj velike, lahko kaj hitro spregledamo tudi njihove posledice, ki se kažejo v različnih nefunkcionalnih vzorcih delovanja, mišljenja ali čustvovanja.

Če nekaj ni “prehudo”, ponavadi samo zamahnemo z roko in se prepričujemo: “Takšen/a pač sem, na to nimam vpliva,” ali pa “to je del moje osebnosti”. Avtorica v knjigi navaja presenetljive ugotovitve iz znanstvenega članka, ki predstavlja povezave med velikimi in drobnimi travmami ter sindromom razdražljivega črevesja. Ugotovitve nas skupaj z avtorico presenetijo – hujše simptome tega sindroma so doživljali tisti ljudje, za katere bi lahko rekli, da so doživeli blažje travme, in ne večjih travm ali hujših življenjskih dogodkov. “Posamezniki, ki so odraščali s hladnimi ali zadržanimi starši, so imeli pogosteje črevesne težave kot tisti, ki so doživeli očitno zlorabo ali zanemarjanje.”

Tudi sama lahko trdim, da mi na prvi pogled v obdobju odraščanja ni manjkalo prav nič. Odraščala sem pri babici – tisti pravi, klasični babici, ki otroke ter vnuke prekomerno razvaja in zasipa s toplino in pozornostjo. Zame je bilo poskrbljeno in priskrbljeno, a že sama odsotnost primarne družine, torej staršev, je na meni pustila posledice, ki se dandanes odražajo v mojih odnosih in določajo moj stil navezanosti na druge ljudi, o čemer v knjigi govori tudi avtorica.

Pri posledicah drobnih travm govorimo o vzorcih, ki naše življenje otežujejo, čeprav ga morda ne ogrožajo neposredno. Drobne ali manjše travme niso samo pomembne – avtorica pravi, da je njihov učinek na nas lahko mnogo večji kot pri tistih “velikih”. Velike travme so zelo očitne, nemogoče jih je spregledati. Najpogosteje nas doletijo v enem sunku (ali v večih, v primerih kontinuiranih zlorab), kar pomeni, da se jih dobro zavedamo in se na njihove posledice lahko zavestno odzovemo ter ukrepamo.

Drobne pa delujejo nekoliko drugače. Zaradi svoje “majhnosti” jih težje opazimo in prepoznamo. Gre za skupek manjših udarcev, prask in ranic, ki se skozi čas tiho nabirajo in seštevajo, njihovega vpliva pa se zavemo šele, ko dosežejo svoj maksimum. Če za prispodobo vzamemo prazen kozarec – lahko ga napolnimo z enim močnim curkom vode ali pa s postopnim, počasnim kapljanjem posameznih kapljic. Tako kot naš namišljen kozarec ima tudi naš “psihični imunski sistem” svoj prag polnosti, in da ga presežemo, je potrebna le še ena čisto majhna kapljica.

Avtorica, ki je tudi aktivna psihoterapevtka, nam skozi knjigo prikazuje primere svojih pacientov, s katerimi skupaj odkriva njihove drobne travme in kako te vplivajo na njihova trenutna življenja. Skozi lep nabor navedenih primerov, v katerih se pogosto znajdemo tudi sami, lahko vidimo, kako ti “drobni” dogodki oziroma njihov skupek, ki niso nujno življenjsko ogrožajoči, še kako vplivajo in zaznamujejo našo sedanjost.

Vse od izgubljenih prijateljstev in ljubezni, do stresnih dogodkov v službi, do majhnih travm, ki nam jih lahko povzroči življenje v digitalnem svetu, posledice življenja pod okovi pretekle pandemije, do zunanjih pritiskov navidezne družbene ure.

Skupaj s temi realnimi življenjskimi primeri nas avtorica vodi skozi mnogo uporabnih vaj za odkrivanje in razreševanje naših lastnih drobnih travm, ki so tako preproste (a učinkovite), da izgovora, da jih ne bi preizkusili tudi sami, zares nimamo, saj nam bodo vzele le nekaj minut.

Psihični imunski sistem

Dr. Meg Arroll nam v knjigi ponuja lep nabor vaj in praks, s katerimi bomo okrepili naš psihični imunski sistem, kot ga avtorica poimenuje, in se v prihodnosti lažje soočili s potencialnimi drobnimi in velikimi neprijetnimi dogodki. Najverjetneje lahko tudi vi sami zase potrdite, da ste se v preteklosti že srečali s kar nekaj neugodnimi, bolečimi ali težkimi izkušnjami. In če sklepamo po naših preteklih življenjskih izkušnjah, je zelo verjetno, da bo takšnih dogodkov nekaj tudi v naši prihodnosti. To je preprosto realnost vsakega človeškega življenja.

Čeprav se takšni dogodki zdijo neizogibni, je v naši moči, da se naučimo, kako jih čim lažje in čim bolj konstruktivno preživeti. “Življenje zaznamuje vsakogar, vendar se za nekatere ljudi zdi, da so zmožni prebroditi še tako hude stiske.” Avtorica vse doživele stresne dogodke, praske, bolečine in razočaranja, tako velika kot majhna, označuje kot “čustvena protitelesa” za prihodnost. Tako kot proti nadaljnjim boleznim delujejo patogenska cepiva, ki jih prejmemo v otroštvu, tako naš psihični imunski sistem krepijo prej omenjeni dogodki.

Da bi okrepili svoj psihični imunski sistem, je najpomembnejša kvaliteta in nastrojenost misli, ki jih imamo o teh neprijetnih doživljajih. Če se zavestno odločimo, da vsak spodrsljaj, napako, bolečino, zavrnitev ali dogodek, ki ga dojemamo kot negativnega, vzamemo kot nujno in koristno cepivo za krepitev naše psihične imunosti, nam bo v prihodnje veliko lažje, verjemite mi. Če iz teh neprijetnih izkušenj zavestno izluščimo nekaj pozitivnega, tudi če je še tako majhno, ali nekaj, kar nam je prineslo učenje – ne glede na to, kako nepošteno se nam zdi, da nas je sploh doletelo – bomo takšne dogodke prenesli in prebrodili veliko lažje ter čez življenjske tokove in čeri pluli bolj suvereno in varno.

Pristop Zasuk

Poleg množice uporabnih in preprostih vaj, s katerimi nas skozi knjigo opremi dr. Meg Arroll, njen celoten pristop, lahko bi rekli tudi filozofija, temelji na pristopu, ki ga je poimenovala Zasuk. Pristop Zasuk ima tri korake, uporabimo pa ga lahko za prav vsako navidez nerešljivo življenjsko situacijo ali težavo, ki nas pesti. Njen pristop mi je osebno zelo blizu, ker zagovarja opolnomočenje in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje in nas opominja, da imamo moč, da spremenimo vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, ter da naša usoda ni začrtana, temveč jo lahko oblikujemo sami.

Prvi korak pristopa avtorica poimenuje zavedanje. Pri tem koraku je pomembno, da zavestno ugotovimo, katere so naše drobne travme, kako se med seboj morda prepletajo in kako te vplivajo na tok našega življenja. Le tako bomo lahko ukrepali in ponovno prevzeli nadzor nad lastnim življenjem ter svojo prihodnostjo. To lahko naredimo sami, s pomočjo vaj in nalog v knjigi Drobne travme, ali pa se obrnemo po podporo in pomoč k strokovnjaku – terapevtu, psihologu ali svetovalcu.

Dr. Meg Arroll poudarja, da je zelo pomembno, da pristop izvedemo v celoti in korakov ne preskakujemo. Veliko ljudi si namreč želi preskočiti prva dva koraka, zavedanje in sprejemanje, saj želijo takoj skočiti na zadnji korak, ki ga avtorica poimenuje ukrepanje. Enakovredno pomembnost vseh treh zaporednih korakov nam slikovito opiše z naslednjo analogijo:

To je podobno, kot če bi nalepili obliž na grdo rano, ne da bi jo prej očistili. Pod obližem sta ujeta prah in umazanija, kar sčasoma povzroči vnetje in še hujše težave kot prvotna poškodba.

Naslednji korak pristopa Zasuk je sprejemanje. Tudi sama opažam, da ima s tem konceptom težave večina ljudi, ki me obišče. Gre za navidezno preprost, a v resnici zahteven notranji proces, pri katerem mnogo ljudi začuti močan odpor. Iz izkušenj pa lahko trdim, da se ravno tam, kjer čutimo največ odpora, skriva ključ do ozdravitve in naše razbremenitve. Sprejemanje ne pomeni udajanja v usodo in poosebljanja vloge žrtve, niti ne pomeni, da se moramo z določenimi dejanji in dogodki strinjati. Pomeni samo, da sprejmemo vse dobro in slabo kot del življenja in s sprejemanjem situacije ali preteklosti, takšne kot je, znatno razbremenimo njen vpliv na nas ter zmanjšamo našo notranjo napetost.

Zadnji korak pristopa Zasuk je ukrepanje. Brez zavedanja in sprejemanja, torej prvih dveh korakov, bo kakršen koli poizkus ukrepanja deloval le na kratek rok. Za tiste prave, korenite spremembe je še kako pomembno, da smo opravili prva dva koraka. S predhodnim postopkom sprejemanja in zavedanja bomo tudi veliko lažje naredili načrt ukrepanja. Ukrepanje preprosto pomeni vzeti svojo lastno moč v svoje roke, sestaviti konkretne korake in biti aktiven člen v grajenju življenja, ki si ga želite in zaslužite.

Ko začnemo prepoznavati te drobne travme, začnemo tudi proces zdravljenja. Sprejemanje, zavedanje in ukrepanje so ključni koraki, da se osvobodimo bremen preteklosti in začnemo oblikovati življenje, ki si ga želimo. Zavedanje o tem, kako te travme vplivajo na nas, nam omogoči, da se od njih osvobodimo in spet vzamemo nadzor. In ko enkrat spoznamo moč teh korakov, ni več ovir, ki bi nas ovirale na poti k bolj celostnemu in mirnemu življenju.

Vsi imamo svojo pot, svoje izkušnje in svoje izzive. Ampak, ko si damo dovoljenje, da smo ranljivi, da si dovolimo čutiti in predelati tisto, kar nas je oblikovalo, postanemo močnejši in bolj celoviti. Drobne travme, če jih prepoznamo in zdravimo, nam ne bodo več v breme, ampak bodo postale naša moč.

Več o tem, kako prepoznati drobne travme, okrepiti svoj psihični imunski sistem ter z zavestnim pristopom zmanjšati njihov vpliv na odnose in kakovost življenja, preberite v knjigi Drobne travme, ki jo je napisala dr. Meg Arroll.

Avtorica članka:
Nina Tereza Arko,
celostna terapevtka karmične diagnostike, učiteljica meditacije in čuječnosti ter reiki mojstrica in terapevtka.
www.ninatereza.com