Ljudje drug pred drugim skrivamo popolnoma enako zgodbo
Ena največjih ugank človeškega vedênja je to, kako se osamimo drug pred drugim. V svoji zgrešeni predstavi o ločenosti sklepamo, da drugi življenja ne doživljajo podobno. Zamišljamo si, da smo v svojem čudaštvu, spodrsljajih ali hrepenenjih edinstveni. In tako se skušamo pokazati prav tako srečne in trdne, kot si domišljamo, da so drugi. Ko nam pridejo na pot težave, nočemo prositi za pomoč in sočutje, ker mislimo, da nas drugi ne bi razumeli, da bi nas ostro obsojali ali da bi izkoristili našo šibkost. Zato se raje skrivamo in se s tem za marsikaj prikrajšamo.
Vidna skrivnost
Rumi pravi, da vsakdo izmed nas skuša prikriti kako skrivnost – ne veliko, strašno skrivnost, temveč bolj subtilno in povsod prisotno.
To je takšne vrste skrivnost, kakršno so drug pred drugim prikrivali ljudje na istanbulskih ulicah trinajstega stoletja, ko je Rumi pisal svojo poezijo.
To je prav takšna skrivnost, kakršno vi in jaz drug pred drugim prikrivamo vsak dan.
Srečate staro znanko in ona vas vpraša: »Kako si?« Vi rečete: »V redu!« Ona vpraša: »Pa otroci?« Vi rečete: »O, super so.« »Služba?« »Kar gre. Tu sem že pet let.«
Potem vi to osebo vprašate: »Kako si pa ti?« Ona odgovori: »Dobro!« Vi vprašate: »Kako je v novi hiši?« »Zelo mi je všeč.« »Pa novi kraj?« »Vsi se počasi privajamo.«
To je povsem nedolžna izmenjava vsakdanjih fraz; vsi nekaj podobnega počnemo vsak dan. Toda najbrž ne dajo točnega opisa našega dejanskega življenja.
Ne želimo povedati, da je eden od otrok v šoli popustil, da se nam delo, ki ga opravljamo, pogosto zdi nesmiselno ali da je bila selitev v drug kraj morda ogromna napaka. Skoraj kot da bi se sramovali svojih najbolj človeških lastnosti.
Ljudje drug pred drugim skrivamo popolnoma enako zgodbo
Kadar prikrivamo svoje šibke točke, pravi Rumi, se potem obe osebi, ki sta bili udeleženi v pogovoru, čudita: Kako to, da vse tako dobro obvlada? Kako to, da je z njenim zakonom/službo/krajem bivanja/družino vse tako v redu? Kaj je narobe z menoj?
Zaradi tega čisto navadnega srečanja se počutimo nekako čudno podcenjeni in ta občutek se krepi s stotinami podobnih srečanj, ki jih doživljamo iz meseca v mesec in iz leta v leto.
Toda ironija prikrivanja temne strani naše človeškosti je v tem, da naša skrivnost v resnici sploh ni skrivnost. Le kako bi lahko bila, ko pa vsi pred drugimi skrivamo popolnoma enako zgodbo?
Odprite vrata do svojega skrivnega jaza
Če vas zanima, kako bi odprli vrata v nebesa, začnite z vrati do svojega skrivnega jaza.
Poglejte, kaj se bo zgodilo, ko boste nekomu drugemu ponudili bežen vpogled v to, kar v resnici ste. Začnite počasi. Brez dramatiziranja podelite z drugim človekom preprosto dostojanstvo tega, da ste, kar ste, v vsakem trenutku – svoje zmage in poraze, zadovoljstvo in obžalovanje. Soočite se s svojo zadrego ob tem, da ste človeški, in odkrili boste globok vodnjak strasti in sočutja. V vaši vidni skrivnosti je velika moč.
Kadar je vaše srce brez obrambe, se vsakdo, ki ga srečate, počuti dovolj varnega, da odloži breme skrivanja, in potem lahko oba stopita skozi odprta vrata.
Vsi smo klovni na avtobusu
Nobeden od nas ni zgled popolnega vedênja. Vsi smo izdajali in bili izdani; poznajo nas kot sebične, nezanesljive, lenobne in stiskaške; in vsak od nas se kdaj pa kdaj zbudi sredi noči in se vdaja skrbem glede vsega mogočega, od denarja, otrok ali terorizma do zgubane kože in izpadanja las. Z drugimi besedami, vsi smo klovni na avtobusu. In to je po mnenju Elizabeth Lesser, avtorice knjige Feniksov proces, razlog, da se veselimo.
Če smo vsi klovni, potem lahko, za božjo voljo, res odložimo breme prenarejanja in mirno nadaljujemo s klovnovstvom. Predstavljajte si, kako osvobajajoče bi bilo, če bi bil naš pogled na človeško usodo bolj sočuten in komičen – ne zato, da bi zanikali svoje hibe, ampak da bi jih sprejeli kot del standardnega človeškega operacijskega sistema.
V svoji sramoti se počutimo izobčeni, kakor da je kje še kak drug avtobus, ki pelje po gladki cesti.
Vsi njegovi potniki so vitki, zdravi, srečni, lepo oblečeni in priljubljeni ljudje, ki pripadajo harmoničnim družinam, hodijo v službe, ki jih ne dolgočasijo niti jim ne gredo na živce, in nikoli ne počnejo česa grdega ali neumnega – nikoli ne pozabijo, kje so parkirali avto, nikoli ne izgubijo denarnice, nikoli ne rečejo česa popolnoma neprimernega.
Hrepenimo, da bi bili na tem avtobusu, skupaj z drugimi normalnimi ljudmi. Toda mi smo na klovnovskem avtobusu in skrbi nas, da smo morda edini potnik.
Sprostite se in začnite uživati v vožnji
Morda je prvi korak proti razsvetljenju razumevanje, da je tudi oni drugi avtobus – tisti glamurozni avtobus z elegantnimi potniki, ki vedo, kam so namenjeni – prav tako poln klovnov.
Kadar jasno sprevidimo, da so vsem človeškim bitjem ne glede na slavo, premoženje, starost, inteligenco ali lepoto skupne iste banalne pomanjkljivosti, se zgodi nekaj čudnega. Loti se nas dobra volja, začnemo se sproščati in postanemo ravno tako prešerni kot potniki, ki smo si jih zamišljali na drugem avtobusu.
Ko tako čez hribe in doline ropotamo po luknjasti cesti, izgubljeni kot le kaj, ugotovimo, da smo med prijatelji. Sprostimo se in začnemo uživati v vožnji.
Več o tem, kako se ljudje upiramo in kako predamo, kako obtičimo in kako rastemo in kako nesrečo spremenimo v uvid, žalovanje pa v radost, preberite v svetovni uspešnici Feniksov proces.
Ta čudovita knjiga vam bo pomagala odkriti, da se v nas vedno skrivajo neustrašno srce, jasen um in sijoča duša.
