Zakaj si še vedno želimo biti popolne mame?

Stopam v sedmo leto, odkar sem postala mami. Ta vloga je pritisnila na vse potlačene gumbke v meni, ki so pridno mirovali in molčali. Za ljubi mir v hiši in okvirje v družbi, ki so bili poznani, čeprav so tiščali. Ko sem izvedela, da bova z možem dobila hčerko, sem v trenutku začutila, da me bo učila neustrašnosti. Deklice prihodnosti svoje dragulje nosijo na to Zemljo, da bi vsem nam, ki vsako leto bolj pozabimo na svojo resnično moč, vrnile spomin nanjo.

Skoraj vse ženske smo namreč že doživele, kako težko je biti upornica in kako nedobrodošla je vsaka ženska, ki ima premočna mnenja, ki je preveč občutljiva in zahtevna, ki preveč pričakuje, ki je, bog ne daj, pametna in ki preprosto prinaša nemirne valove na to navidezno mirno morje. Ki pričakuje od sveta preveč. Utrujenost, ki jo prinaša nenehno pojasnjevanje lastne vrednosti, je namreč vsako leto večja, v sebi pa nosi občutek nemoči, saj še vedno ni samoumevna, sprejeta in priznana.

Čeprav me beseda »pridna« vedno znova razburi, se zalotim, kolikokrat jo podarim hčerki, ko naredi kaj, za kar sva se dogovorili. Ko uboga in sledi.

Tako sladko je igrati po teh pravilih. Biti vedno ravno prav pridna. Točno veš, kako velik aplavz sledi. V službi od šefa. Doma od moža. Na govorilnih urah v šoli. Ženske, še posebej mame, imamo pridno punčko v sebi tako zelo naučeno, da točno ve, kaj mora reči in kakšna mora biti, da ne štrli preveč ven, da ni premalo aktivna in da je za tistega, ki od nje nekaj potrebuje, ravno pravšnja.

Še vedno mi je težko pokopati popolno mamo, ki jo tako zelo želim utelešati.

Takšno, ki nikoli ne kriči preveč na otroke, ampak vedno pove sočutno, tako kot piše v vseh starševskih priročnikih. Takšno, ki nikoli ni preveč urejena, da ne bi vzbujala slabega občutka drugim, ampak ravno dovolj, da z videzom vseeno sporoča, da ima pod nadzorom vse – tudi skrb zase.

Zavedene smo tako zelo, da se tega sploh ne zavedamo. Zavedene so bile naše mame in babice. In zavedene smo same, vsak trenutek, ko si lažemo in ko si ne priznamo, koliko družbenih vlog, ki so ta trenutek v trendu, še vedno preigravamo zgolj zaradi tega, da bi bile sprejete. Zato ostajamo pridne. Malo bom sočutna mama, malo zapeljiva fit ženska, brez gub, tista, ki ne komplicira, in ne pozabimo še na »boss babe«, ki bo opozarjala, da resnično zmoremo vse.

Visoka storilna soodvisnost, ki jo opisuje avtorica Terri Cole v knjigi Preveč, je opozorilo za vse nas, ki bi tako zelo rade, da ta popolna mama ali ženska preživi in ostaja v glavni vlogi, četudi s tem umre duša, telo pa izgori.

Zakaj nam je tako težko sprejeti svojo občutljivost?

Občutljivost je vir naše moči. Je jezik duše in resnica telesa. Ko smo večkrat ob svojem čutenju, se zavemo, da nismo preveč, ampak da lahko od življenja dobimo več. Več počitka, več zdravih odnosov, več podpore in pohval. Da lahko postavimo zdrave meje, da lahko imamo odnose, v katerih čutimo, da smo takšne, kot smo, ravno pravšnje, ne pa vedno preveč intenzivne, naporne, preobčutljive in prezahtevne. Da lahko zaupamo, da bodo ljudje okrog nas zmogli nositi svoja bremena, četudi smo jih do zdaj tako zvesto nosile namesto njih.

Po čigavem aplavzu še vedno tako zelo hrepenimo?

Najtežje mi je sprejeti lastno jezo in trenutke, ko se spremenim v »ljuto papriko«, še posebej kot mama, ker to ni del arhetipa rajske mame. Najbolj pa pritisne na »gumbe, ki v meni še vedno molčijo«, moja jezna hči. Takrat padejo maske in resnica, kako zelo je v tej družbi in v mojem domu še vedno nezaželena jezna ženska, privre glasno na plan.

Besne ali »preveč jezne« ženske ne trpijo več nespoštovanja, niso več deklice za vse, ne želijo več reševati sveta, otrok ali moža, ne manjšajo lastnega sijaja, da ne bi bilo drugim neprijetno, dvigujejo prah, čeprav ljudje okrog njih zato težje dihajo, niso več pretirano neodvisne, prosijo za pomoč in postavljajo zdrave meje, ker se začnejo zavedati lastnega obstoja.

. In včasih moraš biti sprva jezen preveč, da si lahko sčasoma jezen ravno prav ali sploh ne več.

Včasih svoj bes potrebuješ, da spremeniš okolje, v katerem se počutiš vedno preveč. Da te tako bes kot jezna hčerka spomnita na resnico, da si v resnici zasluži(š) več. Lepše nege in bolj spoštljivega odnosa.

In čeprav je v tem trenutku aplavz družbenih pričakovanj morda še vedno glasnejši in si ga še vedno tako zelo želimo, je aplavz naših notranjih punčk tisti, ki gane, celi rane in zbudi srce. In z vsakim notranjim aplavzom počasi izgublja moč zunanji.

Materinstvo me uči, da je biti ranljiva moč in da je prositi za pomoč orodje, ki ga želim predati hčerki.

Naj bo materinski dan gumbek nežnosti, ko si dovolimo biti nežne mame našim notranjim deklicam in deklicam, ki so nas prišle spomnit, da v resnici nismo nikoli preveč, ampak za ta svet vedno ravno pravšnje. Popolne v vsej svoji nepopolnosti.

—
Sarah Senica Valenčak
www.sarahsenica.com

Več o tem, kako preseči potrebo po popolnosti, postaviti zdrave meje in znova začutiti svojo pravo moč, preberite v knjigi Preveč avtorice Terri Cole.