Pravilo 5 sekund: majhen pogum za velike spremembe

Stala sem pred vrati glasbene šole, moje telo je bilo v trenutku polno adrenalina. »Kaj ti je tega treba« je bilo vprašanje, ki mi je odzvanjalo v glavi, ko sem se soočala z negotovostjo. V vsakem trenutku, ko želim narediti nekaj iskrenega, ranljivega in pogumnega, moj notranji kritik posmehljivo ustreli naravnost v rano, ki jo poskušam zaceliti.

Včasih sem bila bolj neustrašna in spontana. Živa. »Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi? Zdaj grem, me bo že kasneje strah.« In sem šla.

Potem pa zada življenje svoje buške in postajaš v sebi vse bolj podoben prestrašenemu starčku.

Po dveh otrocih in vseh materinskih valovanjih sem si kot ženska in kot ustvarjalka s težavo priznala, da moram, če želim, da moja otroka živita pogumno, ta pogum kazati sama. Besede enostavno niso dovolj. Sliši se tako preprosto, v resnici pa vsak dan, ko se oddaljuješ od svojih srčnih želja, ta misija avtentičnosti postaja vse težja.

Ljudje naj bi na smrtni postelji največkrat obžalovali, da niso živeli po svojih željah, ampak po pričakovanju drugih.

In ta pričakovanja se skozi leta naučimo tako dobro živeti. Pohvaljeni smo. Ploskajo nam. In naša resnica postaja vse tišja.

»Ko narediš korak, se pojavi pot.«

- Rumi

Vsa ta glasba, ki že leta spi v meni in se počasi prebuja, me vedno znova spomni, da je včasih potrebnih 5 sekund poguma in večnost se v trenutku spremeni za vedno. Kajti v resnici ne gre za glasbo. Gre za prižig tebe. Za tvoje izbire in tvoj glas.

Vsa leta od mojega zadnjega nastopa sem govorila, da je preprosto prepozno. Da sem zamudila vlak. Da naj preprosto živim druge sanje. Da kaj bom pa spremenila s tem, če se vpišem v glasbeno šolo. In dejansko je v tej zgodbi lahko glasbena šola simbol prvega koraka. S katerim spet začneš izbirati sebe. In pot se pojavi. Vrata se začnejo odpirati. Ampak moraš narediti prvi korak.

Na srečo in na žalost te neizživete sanje počakajo. V tišini in skritih delih tvoje duše. Nekje na dnu čakajo, da jih spet opaziš. In ko jih, so ti hvaležne.

Vmes te življenje udari, ponižno čakaš na čakalni listi, občutiš sram, ko sediš s četrtim razredom in si tista »ta starejša« sošolka, ki nekaj bi. Vzame ti zdravje, ponavljaš razred, zafušaš na izpitu in dobiš kdaj zasluženo in kdaj »šenkano« petico. Ampak si na poti. Hodiš. In večnost dobi nov občutek. Sprosti željo, v kateri se učiš uživati v svoji ljubezni. Kajti če te počakajo sanje, te v tebi počaka tudi pogum, da zmoreš narediti prvi korak.

Sama zato uporabljam pravilo 5 sekund Mel Robbins, za katero mi je povedala pred leti prijateljica, ki je po prebrani knjigi preprosto nehala kaditi za vedno. 

Kaj je namreč pet sekund poguma proti večnosti, v kateri živi vse tisto, po čemer hrepeniš?

Življenje je bolj preprosto, kot si dovolimo priznati, in vedno si lahko le eno odločitev stran od popolnoma drugačnega življenja.

Kakšen bo torej tvoj prvi korak? 5, 4, 3, 2, 1, greš!

Pet sekund je morda videti nepomembnih, a v resnici lahko odprejo vrata v novo življenje. Vsak trenutek, ko izbereš pogum namesto strahu, se začne pisati drugačna zgodba – tvoja zgodba. Če si pripravljen narediti prvi korak, bo pot prišla naproti. Več o moči tega preprostega, a življenjsko prelomnega pravila, si lahko preberete v svetovni uspešnici Pravilo 5 sekund Mel Robbins.