Žalovanje ne potrebuje zdravljenja – je dokaz ljubezni, ki še živi

Naša kultura gleda na žalovanje skoraj popolnoma negativno. Žalovanje velja za odklon od »normalnega«, srečnega življenja. Naši medicinski modeli ga obravnavajo kot motnjo. Menimo, da je žalovanje kratkotrajen odziv na težaven dogodek in da bi moralo miniti po nekaj tednih. Žalovanje, ki ni izginilo, ki ni zbledelo v lepe spomine in občasne otožne nasmehe, je znamenje, da ste ga nekje polomili ali da niste tako odporni, vešči ali zdravi, kot se vam je dozdevalo.

Žalovanje je normalen odziv na izgubo

V našem medicinskem modelu je žalovanje, ki traja več kot šest mesecev, »motnja«. Opisi tako imenovanega zapletenega žalovanja – takšnega, ki ga je treba psihološko obravnavati – omenjajo vztrajno hrepenenje po umrli osebi, občutek, da je bila smrt krivična, močan vtis, da svet ne bo več nikoli tak kot prej, in druge oblike tako imenovanega brezupa.

V praksi so ta pričakovanja časovno še mnogo strožja. Mnogim zdravnikom, duhovnikom in terapevtom se globoka prizadetost zaradi izgube že po nekaj tednih zdi neprimeren odziv. Prepričanja, na katerih temelji medicinski model, se selijo v laično javnost in širijo predstavo, da je treba čim prej postati tak kot po navadi.

Medikalizacija in patologizacija zdravih, normalnih, razumnih odzivov na izgubo sta nesmiselni in prav nikomur ne koristita.

Stopnje žalovanja in zakaj so terapevti pogosto neuspešni

Skrb vzbuja, kako pogosto žalujoči pripovedujejo, da so šli k terapevtom po podporo, odšli pa so pretreseni in jezni. Poklicni »pomočniki« žalovanje pogosto odrivajo, obsojajo, medikalizirajo in zmanjšujejo. Ne glede na teoretsko-terapevtsko usmeritev in namero pomagati so kliniki pogosto najmanj usposobljeni ljudje v ordinaciji. Marsikateri žalujoči mora svojemu terapevtu pojasnjevati, kaj žalovanje sploh je.

Največ profesionalcev se nauči petstopenjskega modela žalovanja, ki ga je v knjigi On Death and Dying, objavljeni leta 1969, predlagala dr. Elisabeth Kübler- Ross. Tudi če svetovalci in zdravniki petih stopenj izrecno ne omenjajo, so te podlaga številnih njihovih predstav o »zdravem « žalovanju.

Nič čudnega, da je toliko žalujočih opustilo upe na poklicno podporo: te stopnje se preprosto ne prilegajo resničnemu življenju.

Kübler-Ross je stopnje žalovanja določila, ko je poslušala in opazovala ljudi z diagnosticiranimi smrtonosnimi boleznimi. Poskus razumeti čustva umirajočih se je sprevrgel v izdelavo strategije žalovanja. Od žalujočega se pričakuje, da bo prestal niz jasno ločenih stopenj – zanikanje, jezo, pogajanje in depresivnost – ter na koncu dosegel »sprejetje«. Tako bo opravil »delo žalovanja«.

Žalovati ni mogoče prav ali narobe

Ta splošno sprejeta razlaga stopenjskega modela namiguje, da je mogoče žalovati pravilno in narobe, da vsakdo žaluje po urejenem in predvidljivem vzorcu. Te stopnje morate v celoti prestati, sicer ne boste ozdraveli. Cilj je končati žalovanje – in to čim prej ter »na pravi način«. Če ne boste napredovali pravilno, vam bo žalovanje spodletelo.

V kasnejših letih je Kübler-Ross zapisala, da stopenj ne bi smela opisati tako, da so se ljudem zazdele linearne in univerzalne.

S popisom stopenj žalovanja ni hotela nikomur zapovedati ne določenih občutkov ne časa njihovega občutenja.

Njihov namen ni bil presojati, ali žalujete »pravilno« ali ne. Tako umirajočim kakor preživelim bi morale zgolj pokazati, da so njihove možne izkušnje v norem vrtincu izgube, smrti in žalovanja normalne in veljavne. Morale bi tolažiti, ne zgraditi kletke.

Žalovanje ni nič manj individualno kot ljubezen

Smrt in njene posledice ljudi hudo bolijo in begajo. Razumemo lahko, zakaj si žalujoči in tisti, ki jih obdajajo, bodisi bližnji bodisi profesionalci, želijo neke vrste zemljevid, jasno določeno zaporedje korakov oziroma stopenj, ki zagotavljajo, da se bolečina ali žalovanje uspešno dovršita.

Toda bolečini se ne da vsiliti reda. Žalovanja se ne da pomanjšati niti ga narediti predvidljivega. Žalovanje ni nič manj individualno kakor ljubezen. Vsako življenje in vsaka pot sta enkratna. Ni vzorcev niti linearnega napredka. Navkljub prepričanjem mnogih »strokovnjakov« ni stopenj žalovanja. In ni jih navkljub prepričanjem preostalega prebivalstva.

Kakovost žalovanja je povsem odvisna od izkustva posameznika. Pomeni, da poslušamo lastno realnost. Pomeni, da pripoznavamo bolečino, ljubezen in izgubo.

Pomeni, da tem občutkom damo prostor – brez umetnih pogojev, stopenj ali zahtev.

Več o tem, kako žalovati in se spopasti z izgubo v kulturi, ki ne razume, preberite v svetovni uspešnici Nič hudega, če vam je hudo.