Nosce te ipsum - Spoznaj samega sebe
Krišnamurti je prepričan, da prava kultura ni stvar vzgoje, učenja, nadarjenosti ali genialnosti, temveč brezčasne težnje po iskanju sreče, boga in resnice. Ko jo ovirajo oblast tradicija ali strah, začne trohneti, ne glede na darove ali dosežke posameznikov, rase ali civilizacije.
V teh dneh berem knjigo s čudovitim naslovom - Razmišljaj, ki me je nagovorila z napisom na zadnji strani: "Zakaj se bojiš biti, kar si?" Gre za zapise, ki so nastali iz govorov enega največjih mislecev, Krišnamurtija, ki je živel med letoma 1895 in 1986, knjiga pa je bila prvič objavljena že leta 1964.
"Svoboda zahteva precejšnjo inteligentnost, kajne? Biti svoboden pomeni biti inteligenten, toda inteligentnost ne vznikne iz želje, da bi bili svobodni. Porodi se šele takrat, ko začnete razumevati svoje okolje ter družbene, verske, starševske in vplive tradicije, ki vas vseskozi obdajajo. ... Svoboda je pravzaprav umsko stranje, v katerem ni nikakršnega strahu ali prisile, nobene nuje po varnosti. ... Brž ko želite biti nekdo, niste več svobodni - pa naj gre za svet politikove, oblasti, položajev in avtoritete ali za tako imenovani duhovni svet, v katerem stremite po kreposti, plemenitosti in svetosti. Samo človek nedolženga srca, ki uvidi nesmiselnost vseh teh stvari in ga ne žene želja, da bi bil nekdo - samo tak človek je svoboden."
"Odkrivati ne pomeni sklepati. ... Brž ko pridete do zaključka glede tega, kaj je inteligentnost, prenehate biti inteligentni. ... Inteligentnost ni znanje. ... Inteligentnost se torej porodi z razumevanjem samega sebe - sebe pa lahko razumete le v odnosu s svetom ljudi, stvari in zamisli."
Še veliko odstavkov je, ki bi jih lahko citirala. O neločljivi povezanosti med ljubeznijo in svobodo in kako ljubezen ni ljubezen, če je odziv (torej ljubiš, ker si ljubljen). Vendar ne bom več nadaljevala s citati, ker bi si želela, da sami sežete po knjigi. Napisana je tako, da lahko preberete zgolj eno poglavje, tisto, ki vas zanima. Lahko posežete po njej, pa jo zopet odložite. Po želji.
Pritegnila me je, ker podaja odgovore na vprašanje, ki sem si ga zastavljala v zadnjih mesecih: koliko se moramo zares naučiti in spoznati?
Vedno znova pravim, da sem potomka antičnih mislecev, dedinja evropske zgodovine. Vem, da nič ne vem in mislim, torej sem - sta zgolj dve izmed vodil mojega življenja. Naučena sem bila, da so dokazljivost, logika, sklepanje in pa predvsem dvomljivost ključne za napredek tako človeštva, znanosti, sveta, kot tudi mene, kot osebe. Verjela sem, da je razvoj povezan z učenjem, ki prihaja zgolj od zunaj. Verjela sem v to. Zasledite paradoks? Nisem podvomila v to - verjela sem.
Toda, kaj pa je tisto, kar prinesemo s seboj? Kar čutimo in vemo, ker vemo? Od kje to pride? Zakaj v tem svetu to tako močno zanemarjamo in šteje znanje od zunaj?
Zato, ker smo odtujeni. Vsak dan bolj - odtujeni drug od drugega, od narave in na koncu dneva sami od sebe.
Koliko ljudskih modrosti smo pozabili? Koliko podatkov imamo v glavi, tistih naučenih - ne znamo pa prepoznati lastnih čustev, ne zaznavamo lastnih teles in ne razumemo lastnih misli!
Želimo osvojiti svet, zavladati vesolju. Pa bi bilo dovolj, da razumemo sami sebe. Na svetu smo, da živimo. Nihče ni bil in nihče ne bo, to kar mi smo. Unikat smo. Zakaj nas je torej strah, biti mi - to kar smo? In zakaj dvomimo, da so marsikateri odgovori že v nas samih. Zakaj verjamemo zunanjemu svetu in ne razumemo, da smo na ta svet prišli z znanjem, ki je v nas samih. Odgovori, ki jih imajo drugi, so njihovi. Niso pravilni, niso napačni. So njihovi. Nekateri so pa naši. Moji.
Lep pozdrav, Ajda Vodlan
