Prehrana in rak: katera živila so preživeli bolniki popolnoma izločili

Hipokrat, starogrški zdravnik, pozneje razglašen za ute¬meljitelja sodobne medicine, je trdno verjel, da ima hrana moč spraviti telo v red, obnoviti ravnovesje v njem in ga pozdraviti. Zdaj pa si predstavljajte njegovo razočaranje, ko bi izvedel, da je sedanji diplomant medicinske fakultete vsega skupaj en teden poslušal predavanja o prehrani. Na splošno ni težava v tem, da zdravniki ne bi verjeli v zdravilno moč hrane, ampak se preprosto nikoli niso poučili o njeni zdravilnosti.

Če bi zdravniki bolj poglobljeno proučili prehrano, bi ugotovili, da smo v resnici to, kar pojemo. Celice, ki ses­tavljajo živila, se namreč razgradijo in se presnovijo v celice našega telesa. Poleg tega vse, kar pojemo in popijemo, ne­posredno vpliva na naše ožilje in tkiva ter pospeši ali zavre vnetne procese v njih, odvisno od tega, kaj vnašamo v telo.

Po končani analizi stotin primerov radikalne remisije, ki jo je opravila dr. Kelly A. Turner, avtorica uspešnice Radikalna remisija, se je izkazalo, da je eden od devetih poglavitnih dejavnikov, ki se dosledno pojavljajo vedno znova, radikalna sprememba prehrane z namenom pospešiti zdravljenje raka.

Sladkor

Veliko se je govorilo in se še govori o povezavi med sladkorjem in rakom, in to utemeljeno.

Nesporno dejstvo je, da rakave celice porabljajo sladkor – glukozo – mnogo hitreje kot normalne celice.

Prav na tej osnovi deluje preiskava s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET): najprej popijete kozarec glukoze in potem diagnostična naprava zazna, kje v telesu se ta glukoza najhitreje presnavlja. Te glukozne »vro­če točke« so najverjetneje rakavi predeli telesa. Raziskovalci sicer še vedno niso dognali, ali prehrana z veliko vsebnostjo sladkorja povzroči raka.

Zagotovo pa vemo: če so rakave celi­ce že v telesu, porabijo nekje od desetkrat do petdesetkrat več glukoze v primerjavi z normalnimi celicami. Zato je popol­noma logično, da onkološki pacienti izločijo iz prehrane čim več rafiniranega sladkorja, da bi se izognili »hranjenju« raka­vih celic, in se raje zanašajo na glukozo, naravno prisotno v zelenjavi in sadju.

Mlečni izdelki

Zakaj? Govorimo o izločku mlečnih žlez druge živalske vrste. Na primer, v kravjem mleku je obili­ca hormonov in beljakovin, namenjenih rasti teličkov – ne pa ljudi. (Slučajno smo edina življenjska vrsta na planetu, ki pije mleko, namenjeno mladičem drugih vrst.)

Še več, raziskave so pokazale, da glavna beljakovina v kravjem mle¬ku, imenovana kazein, spodbuja rast rakavih celic, tako v petrijevkah kot pri laboratorijskih podganah.

Raziskovalci so dejansko ugotovili, da lahko vedno znova vključijo ali izključijo raka pri podgani enostavno s tem, da prehrani dodajo kazein oziroma ga izločijo iz nje.

In nazadnje, pomembno si je zapomniti, da iz mlečnih izdelkov ne dobimo nobenih hranilnih snovi, ki jih ne bi mogli dobiti iz drugih živil, pa čeprav nas morda televizij­ski oglasi poskušajo prepričati o nasprotnem. Na primer, ravno toliko kalcija lahko dobimo iz zelenolistne zelenjave ali repe, in ravno toliko beljakovin iz stročnic ali oreščkov.

Če pogledamo celotno sliko, vidimo kopičenje informa­cij o tem, da bi mlečni izdelki utegnili spodbujati razvoj raka – bodisi zaradi vsebovane beljakovine kazein bodisi zaradi škodljivih snovi, dodanih med predelavo. Prav zato številni med tistimi, ki so doživeli radikalno remisijo, drastično omejijo uživanje mlečnih izdelkov ali jih popolnoma izločijo iz prehrane vsaj za toliko časa, da rak popolnoma izgine.

Meso

Argumentacija proti jedenju mesa se po navadi začne s trditvijo, da smo ljudje ustvarjeni za jedilnik, na katerem je samo približno 10 odstotkov mesa, v idealnem primeru puste divjačine. Meso danes predstavlja 15 odstotkov jedil­nika povprečnega Američana, kar pomeni, da poje približ­no 91 kilogramov mesa na leto. Na drugem koncu spektra zagovorniki »paleo prehrane« oziroma »prehrane jamskega človeka« trdijo, da smo ljudje ustvarjeni za jedilnik, na kate­rem je od 20 do 40 odstotkov mesa.

Ne glede na to, kaj so ljudje jedli pred tisočletji (tega ne more nihče zanesljivo ugo­toviti), imamo danes opravka s sodobno boleznijo, z rakom, in ostaja dejstvo, da so številne obsežne, dobro zasnovane znanstvene študije povezale redno jedenje mesa, še posebej rdečega mesa, s številnimi vrstami raka. Ena izmed študij je dejansko pokazala, da že dve porciji mesa na dan početverita tveganje za recidiv (ponovni pojav) raka dojk pri ženskah.

Vendar se zgodba ne konča s temi alarmantnimi ugotovit­vami. V industriji, ki prideluje in predeluje meso, perutnino in ribe, naletimo na iste težave kot v industriji mlečnih iz­delkov, kar zadeva dodajanje škodljivih rastnih hormonov, antibiotikov, pesticidov in maščobnih kislin omega-6.

Zaključek dr. Turner gle¬de mesa je torej enak kot pri mleku in mlečnih izdelkih: če imate raka, priporočam drastično omejitev ali kar popolno črtanje mesa z jedilnika – vsaj za toliko časa, da rak popolnoma izgine.

Če se kljub temu odločite pojesti nekaj mesa, naj bo vsekakor iz ekološke, pašne reje, brez dodatkov hormo­nov in antibiotikov. In omejite količino!

Prečiščena živila

Prečiščena živila, še posebej rafinirana moka in žitni izdel­ki, so zadnja skupina živil, ki jo radikalni ozdravljenci ome­jijo na jedilniku ali povsem črtajo z njega. Rafiniran živilski izdelek, kakršen je kruh, je izdelan iz pšenice, ki so jo iz pr­votne rastlinske oblike pšeničnega zrna zdrobili v fino moko. To potem pomešajo s kvasom in sladkorjem ter spečejo v obliki hlebcev ali štruc. Rezultat tega postopka je kruh z zelo visokim glikemičnim indeksom, kar pomeni, da se ogljikovi hidrati iz njega zelo hitro pretvorijo v glukozo – ki jo rakave celice naravnost ljubijo.

In kar je še huje, z uživanjem živil z visokim glikemičnim indeksom, kot so kruh, testenine, moka in hitro kuhana žita, ne le oskr¬bimo rakave celice z obilico hranljive glukoze, temveč tudi močno zvišamo raven insulina v krvi – kar je še eno stanje, močno povezano z rakom.

Poleg tega, da nas živilskopredelovalna podjetja zape­ljujejo z umetnimi in »naravnimi« aromami, večini svojih izdelkov dodajajo ekstremne količine soli, maščob in slad­korja. Vedo namreč, da so naše lovsko-nabiralniške oku­šalne brbončice še vedno programirane tako, da hlepijo po teh sestavinah, ki jih pred tisoči let res ni bilo na pretek. Zahvaljujoč napredku v kmetijstvu, lahko danes izdelamo poljubne količine soli, maščob in sladkorja. Na žalost evo­lucija ne dohiteva tega razvoja – in podjetja za prodajo hi­tre hrane izkoriščajo ta zamik. Še vedno nam slina teče v potokih, kadar zavohamo mast (maščobo), sladkor ali sol. Prav zato se tako težko upremo toplemu pomfritu.

Iz vseh naštetih razlogov bi pacienti z rakom in tisti, ki ga želijo preprečiti, ravnali modro, če ne bi zaupali svojim okušalnim brbončicam, kar zadeva izbiranje hrane.

Radi¬kalni ozdravljenci, ki jih proučuje dr. Turner, se zato raje povrnejo k načinu življenja svojih pradedov in prababic, ki so jedli doma pridelano zelenjavo ter polnovredna žita in le po¬redko uživali drage »priboljške«, denimo meso ali sladkor.

Več o devetih najpogostejših dejavnikov, ki po prepričanju dr. Turner celo pacientom v zadnjem stadiju bolezni lahko pomagajo na novo zaživeti, pa preberite v knjižni uspešnici Radikalna remisija.